Pridiga - nedelja Kristusa kralja 22.11.2020

Počasi smo priromali na konec cerkvenega leta in zadnja  nedelja se imenuje nedelja Kristusa kralja. Pred nas je tudi danes bogato pogrnjena miza božje besede. Jezusov želja je, da v našem srcu kraljuje njegova ljubezen, pravičnost, mir in zvestoba. Kolikokrat smo Bogu obljubili to in ono, če bo uresničena naša prošnja. Ali smo ostali zvesti obljubi? Ali pa smo se ravnali po pravilu, da je nam dobro in pri tem pozabili na najpomembnejše: Da bi bilo Jezusu dobro v našem srcu oziroma naši notranjosti. Jezus nas tudi danes vabi v Matejevem evangeliju, da odrinemo na globoko. Jezus postavi vprašanja učencem in tudi pred nas polaga ta vprašanja: Lačen sem bil ali ste mi dali jesti, žejen sem bil ali ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. Kako bi mi, na teh šest vprašanj odgovorili? V teh šestih vprašanjih vidimo trpečega človeka in v njih lahko srečamo Jezusa, ki trpi. Jezus želi, da smo pozorni do bližnjih, ter prepoznamo, kako bi lahko bili orodje božje dobrote in ljubezni. Na tem področju odnosa do bližnjega, še imamo vsi, veliko za narediti.

»Ko pride Sin človekov« (Mt 25,31). Svet se ne bo končal s tako ali drugačno katastrofo, ampak s pri hodom Sina človekovega. Kar je napovedal, se je tudi zgodilo: napovedal je trpljenje in je trpel, nasilno smrt in je umrl, a tudi vstajenje in je vstal! Zaupajmo v njegovo besedo, ker bo prišel po nas. Torej ni več vzroka za strah tudi pred korona virusom, ampak za upanje.

Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: »Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat!« Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, se je zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sino­va učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamnit blok ter zaslišal sinov glas. Tudi on je zaklical njegovo ime in nazaj je zaslišal glas: »Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: ‘Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat’ In res si prišel, oči!« (Zgodbe za srečo v družini, 40)

V prvem berilu beremo, da bo Gospod »skrbel za svoje ovce in jih poiskal« (Ezk 34,11). Glagol poiska­ti se kar trikrat ponovi. Kristus nas bo poiskal tudi tam, kamor smo se razkropili »oblačnega in temne­ga dne« (12). Gotovo pride po nas. V tem je naše upanje in razlog za naše prizadevanje v dobrem ter vzrok našega darovanja za druge. Kristjan si mora ponavljati, da bo najlepše šele prišlo: Pričakujem življenja v prihodnjem veku. Prepričan sem, da je moje življenje v božjih rokah in bom nekega  dne zagledal božje obličje.

Profesor Ivan Dolenc je po­tem, ko je bil po krivici zaprt, ko so mu vzeli vse premoženje in je ostal brez pravic, ob koncu svojih spominov zapisal: »Kljub temu je življenje že tukaj lepo in sledi upanje, da bo po smrti še lepše« (Moje življenje, 175). Iz tega upanja so živeli mučenci, ki so šli prepevaje v mučeniško smrt. Mučenec Ignacij Antiohijski je takole pisal kristjanom, ki niso hote­li, tla bi umrl mučeniške smrti: »Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža! Prizanesite mi bratje! Ne branite mi priti v življenje.«

Pričakovanje Kristusovega prihoda pa v nas odpira vprašanje, kaj nas bo vprašal, ko ga bomo uzrli. Na kaj nam Kristus odgovarja v današnjem evangeliju, ko pred nami razgrne snov »zaključnega izpita«: »Lačen sen bil in ste mi dali jesti« (35). Kristus pove, da bo zadnji izpit iz ljubezni.

Ni dovolj pozitivno misliti, da bomo smeli pred Boga. Zanimalo ga bo, kaj smo dobrega storili svojim bližnjim. Še enkrat bo potrdil svoje besede: »Ne poj­de v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta« (Mt 7,21). Ne bo nas vprašal o naših dobrih sklepih ih obljubah - teh imamo v obilici -, ampak po naših dobrih dejanjih. Ne bo nas vprašal po veri, saj se vera kaže v delih in je »vera brez del mrtva« (Jak 2,17). Vprašal nas bo po dejavni »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal. 5,6). Kajti »če ne bi imel ljubezni, nisem nič!« (1 Kor 13,2). Nismo poklicani, da bi delali velike stvari, ampak majhne stvari delajmo z veliko ljubeznijo. Potrudimo se, da bo v naši notranjosti – srcu zmagovala božja modrost in ljubezen. Spoštovani farani želim vam obilje božjega blagoslova in Marijinega varstva. Ostanite zdravi. Smo povezani v molitvi. Amen!

Vaš župnik Ciril

Pridiga za 33 navadno nedeljo

Na triintrideseto navadno nedeljo Jezus nagovarja svoje učence s priliko o gospodarju, ki je svojim služabnikom  izročil premoženje – talente. Da bi dobro gospodarili in bi mu ob vrnitvi še več talentov izročili, ter tako prejeli zasluženo plačilo. Dva sta bila zvesta dobra oskrbnika, tretji pa ni nič naredil. Prilika je podoba in zrcalo našega življenja. Vse kar imamo je božji dar. Apostol Pavel govori: Kaj pa imaš, česa nisi prijel. Poglejmo, kaj vse imamo, naše življenje, zdravje, zrak, sonce, lepo naravo. Narava se sedaj v jeseni pripravlja na zimski počitek, da bo v spomladi znova oživelo. Vse to, ni samo umevno. To so božji darovi in božje življenje, ki smo ga prejeli pri krstu. Ko se božje življenje v nas ob primerni verski vzgoji utrjuje,obnavlja in rojeva sadove. Lahko pomislimo na svete zakramente, prejem obhajila, sveta spoved, molitev rožnega venca, dobra dela, post.. Veliko je darov, ki nam jih je zaupano in mi naj bi bili dobri oskrbniki teh darov.    

Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim povedal, da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan, kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki hčerki podaril pšenično zrno. Prva hčerka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan občudovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa si je dejala, da je to zrno enako drugim in ga vrgla proč. Najmlajša hčerka je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. Hčerke so vladale v kraljestvu svo­jega očeta, dokler se ta ni vrnil. Ob vrnitvi jim je kralj rekel, naj mu pokažejo zrno, ki jim ga je izročil. Tri so mu prinesle svoja zrna, tretja je iz shrambe celo pri­nesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti očetu. Zanimalo ga je, kam ga je dala: »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala očeta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je ljubeče de­jal. Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz očetovega daru je naredila dar za druge. (Zgodbe s srcem)

Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govo­ri o gospodarju, ki je dal služabnikom denar, talente. Vsak človek ima sposobnosti, saj zna vsakdo od nas nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog in nas vprašal, naj povemo, kako smo talen­te izkoristili? Gotovo bi znali povedati, da smo izko­ristili ta talent tako, da smo se šolali, da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili premoženje, celo bogastvo ali da smo si z njim pridobili slavo in ka­riero. Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico na »razstavo«: »Občudujte moj talent!« A od tega zrna ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Dar, ki smo ga pre­jeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo v zlato skrinjico in postavimo v občudovanje ljudem.

Današnjemu človeku najbrž ne bi zlahka očitali, da darov, ki jih ima, ne uporablja. Saj jih, a za svojo kariero, za svojo slavo, za svoje bogastvo. Da doseže visoko mesto v družbi ali si pridobi veliko bogastvo, zna pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijatelja ... Pot za uresničenje daru vodi prek trupel. Taki komolčarji postanejo groza za ljudi okrog sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesreča, zanje pa le ambicija, ki pa v globini ne osreči niti njih samih.

Podobno žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, ki je zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli z darom življenja. Svoje življenje čutijo, kot nekoristno in nesmiselno.

Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neprijetno askezo in za golo odrekan­je. Ne, gre tudi za to, da v trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmis­lili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi žitnimi zrni se bodo mnogi nasitili. Želim vam lepo in blagoslovljeno nedeljo. Ostanite zdravi. Bodimo povezani v molitvi.

Vaš župnik Ciril

Pridiga za 32 navadno oziroma zahvalno nedeljo

Kako hitro mine teden, je odvisno od dela in odnosov. Verjamem, da v tem tednu, ki je za nami, vam uspelo moliti skupaj v družini in tako tudi prositi Boga, da bi lahko čimprej obhajali sveto mašo skupaj. V tem tednu smo lahko v petek počastili Jezusovo srce v soboto pa Marijino brezmadežno srce, da nas napolnjujeta z božjo ljubeznijo. V današnjem evangeliju po Mateju Jezus govori v priliki o 10 devicah. 

Če se odpravim na nogometno tekmo, na kateri pričakujejo veliko ljudi, bom ravnal pametno in preudarno, če bom že prej kupil vstopnico. Lahko pa tudi ravnam nespametno in čakam do zadnjega tre­nutka ter ugotovim, da so vstopnice že razprodane. Tako ne bom vstopil na tribune. Vrata na stadion so zame zaprta. Moder ali preudaren človek razmišlja, kaj bo v prihodnosti. Ne gleda samo na ugodje v se­danjem trenutku, ampak gleda na prihodnost, gleda na cilj in na to, kako ga bo dosegel. Moder je tisti človek, ki misli tudi na to, kako se bo končalo njegovo življenje. Nespametne device v današnjem evangeliju so podoba tistih, ki se ne ozirajo na večnost, ampak se ustavijo pri minljivih stvareh.

Prilika nam sporoča še nekaj pomembnega. Lahko zmotno mislimo: ko smo priž­gali luč vere, da bo šlo v življenju vse samoumevno naprej. Pa ni tako! Kristus nam jasno govori, da svetilke lahko ugasnejo. Zato sv. Pavel opominja nove vernike: »Hitro se obračate k drugemu evangeliju« (Gal 1,6). Knjiga Razodetja govori, da je mogoče »opusti­ti prvotno ljubezen« (Raz 2,4), sv. Pavel zato spod­buja svojega učenca Tita: »Opominjam te, da znova razplameniš žar božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (Tim 1,6). Zato moramo »biti stalno bud­ni« (Mt 25,13) in stalno prilivati olja v našo svetilko in v različnih trenutkih svojega življenja moramo obnavljati naš »da« Gospodu v zvestobi in predanosti.

Nespametne device so prosile pametne: »Dajte nam svojega olja« (8). Ta podrobnost poudarja res­nost življenja vsakega človeka: dejansko obstaja ne­varnost, da bi zbanalizirali dar vere in ga ne bi imeli za najdragocenejšega, enkratnega. Preudarne device niso dale olja nespametnim, kar kaže, da versko življenje vsakega izmed nas pomeni odgovornost, o kateri bo moral vsakdo od nas sam odgovarjati pred Bo­gom. »Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo,« je dejal papež Janez Pavel II. ob prvem obisku Slovenije med mašo. Res je, da si lahko medsebojno pomagamo, se spodbujamo, dajemo dober zgled ter molimo drug za drugega, a je vendar vsakdo poklican, da osebno odgovori »da« daru odrešenja in zastonjskemu daru božje ljubezni.

V teh dneh sem prebiral ruskega duhovnega pisatelja Tolstojeva in me je močno nagovorila njegova vsebina. Sedaj bom z vami podelil svoje občutja in misli, ki so me zaznamovala ob branju. Naslov je: Tolstojev dar. Ruski pisatelj Lev Tolstojev, bogat plemič, je pustil svoje bogastvo in odšel na deželo. Živel je, delal in pisal med revnimi kmeti.  Ko je bila v deželi lakota, je nekega dne srečal starega berača. Mož je bil umazan, lasje razmršeni, obleka pa same strgane cunje. Ko ga je pisatelj ugledal, se mu je zasmilil, potem pa se je sočutje spremenilo v ljubezen. Revež, revež, je pomislil Tolstoj, »moram mu takoj pomagati; dal mu bom, kar imam pri sebi.« segel je v hlačne žepe – nič. Prebrskal je suknjič, pa tudi tu ni bilo niti kovanca.  »Oh – je zavzdihnil – vse sem že razdelil; ničesar nimam več za tega lačnega reveža.« Tedaj je berača objel in ga poljubil na zamazano lice. »Oprosti mi, brat, je zašepetal, nič mi ni ostalo, da bi ti dal.« Starcu so se oči veselo zasvetile, solza mu je spolzela po licu. Brezzobi nasmeh mu je obsijal obraz: »Toda rekel si mi BRAT – to pa je veliko darilo.« Sleherni od nas si globoko v srcu želi nekoga, ki ga bo videl dalje od obleke, ki jo nosimo in potrdil resnico, da smo vsi bratje in sestre. V drugem je mogoče prepoznati čudovito osebo. Smo človeška bitja, ne glede na to, kje smo se rodili ali kakšne pomanjkljivosti imamo. Vsi imamo isto željo, da bi bili ljubljeni in sprejeti, ter da bi imeli prijatelja. V božji besedi, Jezus pravi svojim učencem, jaz sem vaš prijatelj. Lahko je drugega kritizirati, težko pa mu je pomagati, da postane boljši. Lahko je dejati, da ljubimo. Toda to je potrebno pokazati vsak dan znova.

Neki možje imel navado vsako nedeljo zjutraj reči svoji ženi: »Kar za oba pojdi k maši!« Neke noči je san­jal, da sta z ženo umrla in skupaj prišla do nebeških vrat. Sveti Peter ju je vprašal: »Sta vidva gospod in gospa Novak?« Prikimala sta. »Dobro. Gospa No­vak naj vstopi za oba!« jo je povabil nebeški ključar. Nihče si torej ne more vere »sposoditi« od drugega, vsak mora osebno verovati, kakor si ne more nihče »sposoditi« ljubezni, ampak mora sam ljubiti.

Boga ni mogoče »kupiti«, ker se vsem daje zastonj. Boga pa tudi ne moremo prevarati, ker gleda na to, kar je iskrenega v našem srcu.

Evangeljski opomin nam pomaga odkriti veličino življenja in razumeti, da je večno skrito v vsakem trenutku. Ne zapravljajmo časa: trudimo se za dobro. Prav dobrota nam bo odprla vrata svatbene gostije in naše življenje bo tako doseglo cilj v osebnem in popolnem srečanju z Bogom. Kajti po njem hrepeni naše srce in njega potrebujemo, da nam podeli mir in nas povede na praznovanje. Želim vam lepo in blagoslovljeno nedeljo. Ostanite zdravi.

                                                                       Vaš župnik Ciril