Gospod z vami!

 

Arhiv župnijskih novic
Pridiga2020-11-07 19:06:17

Pridiga za 32 navadno oziroma zahvalno nedeljo

 

Kako hitro mine teden, je odvisno od dela in odnosov. Verjamem, da v tem tednu, ki je za nami, vam uspelo moliti skupaj v druini in tako tudi prositi Boga, da bi lahko ?imprej obhajali sveto mašo skupaj. V tem tednu smo lahko v petek po?astili Jezusovo srce v soboto pa Marijino brezmadeno srce, da nas napolnjujeta z bojo ljubeznijo. V današnjem evangeliju po Mateju Jezus govori v priliki o 10 devicah. 

?e se odpravim na nogometno tekmo, na kateri pri?akujejo veliko ljudi, bom ravnal pametno in preudarno, ?e bom e prej kupil vstopnico. Lahko pa tudi ravnam nespametno in ?akam do zadnjega tre­nutka ter ugotovim, da so vstopnice e razprodane. Tako ne bom vstopil na tribune. Vrata na stadion so zame zaprta. Moder ali preudaren ?lovek razmišlja, kaj bo v prihodnosti. Ne gleda samo na ugodje v se­danjem trenutku, ampak gleda na prihodnost, gleda na cilj in na to, kako ga bo dosegel. Moder je tisti ?lovek, ki misli tudi na to, kako se bo kon?alo njegovo ivljenje. Nespametne device v današnjem evangeliju so podoba tistih, ki se ne ozirajo na ve?nost, ampak se ustavijo pri minljivih stvareh.

Prilika nam sporo?a še nekaj pomembnega. Lahko zmotno mislimo: ko smo pri­gali lu? vere, da bo šlo v ivljenju vse samoumevno naprej. Pa ni tako! Kristus nam jasno govori, da svetilke lahko ugasnejo. Zato sv. Pavel opominja nove vernike: »Hitro se obra?ate k drugemu evangeliju« (Gal 1,6). Knjiga Razodetja govori, da je mogo?e »opusti­ti prvotno ljubezen« (Raz 2,4), sv. Pavel zato spod­buja svojega u?enca Tita: »Opominjam te, da znova razplameniš ar boje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (Tim 1,6). Zato moramo »biti stalno bud­ni« (Mt 25,13) in stalno prilivati olja v našo svetilko in v razli?nih trenutkih svojega ivljenja moramo obnavljati naš »da« Gospodu v zvestobi in predanosti.

Nespametne device so prosile pametne: »Dajte nam svojega olja« (8). Ta podrobnost poudarja res­nost ivljenja vsakega ?loveka: dejansko obstaja ne­varnost, da bi zbanalizirali dar vere in ga ne bi imeli za najdragocenejšega, enkratnega. Preudarne device niso dale olja nespametnim, kar kae, da versko ivljenje vsakega izmed nas pomeni odgovornost, o kateri bo moral vsakdo od nas sam odgovarjati pred Bo­gom. »Ni dovolj, sklicevati se na dediš?ino preteklosti, saj se mora vsaka generacija sama ponovno odlo?iti za krš?anstvo,« je dejal pape Janez Pavel II. ob prvem obisku Slovenije med mašo. Res je, da si lahko medsebojno pomagamo, se spodbujamo, dajemo dober zgled ter molimo drug za drugega, a je vendar vsakdo poklican, da osebno odgovori »da« daru odrešenja in zastonjskemu daru boje ljubezni.

V teh dneh sem prebiral ruskega duhovnega pisatelja Tolstojeva in me je mo?no nagovorila njegova vsebina. Sedaj bom z vami podelil svoje ob?utja in misli, ki so me zaznamovala ob branju. Naslov je: Tolstojev dar. Ruski pisatelj Lev Tolstojev, bogat plemi?, je pustil svoje bogastvo in odšel na deelo. ivel je, delal in pisal med revnimi kmeti.  Ko je bila v deeli lakota, je nekega dne sre?al starega bera?a. Mo je bil umazan, lasje razmršeni, obleka pa same strgane cunje. Ko ga je pisatelj ugledal, se mu je zasmilil, potem pa se je so?utje spremenilo v ljubezen. Reve, reve, je pomislil Tolstoj, »moram mu takoj pomagati; dal mu bom, kar imam pri sebi.« segel je v hla?ne epe – ni?. Prebrskal je suknji?, pa tudi tu ni bilo niti kovanca.  »Oh – je zavzdihnil – vse sem e razdelil; ni?esar nimam ve? za tega la?nega revea.« Tedaj je bera?a objel in ga poljubil na zamazano lice. »Oprosti mi, brat, je zašepetal, ni? mi ni ostalo, da bi ti dal.« Starcu so se o?i veselo zasvetile, solza mu je spolzela po licu. Brezzobi nasmeh mu je obsijal obraz: »Toda rekel si mi BRAT – to pa je veliko darilo.« Sleherni od nas si globoko v srcu eli nekoga, ki ga bo videl dalje od obleke, ki jo nosimo in potrdil resnico, da smo vsi bratje in sestre. V drugem je mogo?e prepoznati ?udovito osebo. Smo ?loveška bitja, ne glede na to, kje smo se rodili ali kakšne pomanjkljivosti imamo. Vsi imamo isto eljo, da bi bili ljubljeni in sprejeti, ter da bi imeli prijatelja. V boji besedi, Jezus pravi svojim u?encem, jaz sem vaš prijatelj. Lahko je drugega kritizirati, teko pa mu je pomagati, da postane boljši. Lahko je dejati, da ljubimo. Toda to je potrebno pokazati vsak dan znova.

Neki moje imel navado vsako nedeljo zjutraj re?i svoji eni: »Kar za oba pojdi k maši!« Neke no?i je san­jal, da sta z eno umrla in skupaj prišla do nebeških vrat. Sveti Peter ju je vprašal: »Sta vidva gospod in gospa Novak?« Prikimala sta. »Dobro. Gospa No­vak naj vstopi za oba!« jo je povabil nebeški klju?ar. Nih?e si torej ne more vere »sposoditi« od drugega, vsak mora osebno verovati, kakor si ne more nih?e »sposoditi« ljubezni, ampak mora sam ljubiti.

Boga ni mogo?e »kupiti«, ker se vsem daje zastonj. Boga pa tudi ne moremo prevarati, ker gleda na to, kar je iskrenega v našem srcu.

Evangeljski opomin nam pomaga odkriti veli?ino ivljenja in razumeti, da je ve?no skrito v vsakem trenutku. Ne zapravljajmo ?asa: trudimo se za dobro. Prav dobrota nam bo odprla vrata svatbene gostije in naše ivljenje bo tako doseglo cilj v osebnem in popolnem sre?anju z Bogom. Kajti po njem hrepeni naše srce in njega potrebujemo, da nam podeli mir in nas povede na praznovanje. elim vam lepo in blagoslovljeno nedeljo. Ostanite zdravi.

                                                                       Vaš upnik Ciril

Arhiv novic