Pridiga za 33 navadno nedeljo

Na triintrideseto navadno nedeljo Jezus nagovarja svoje u?ence s priliko o gospodarju, ki je svojim služabnikom  izro?il premoženje – talente. Da bi dobro gospodarili in bi mu ob vrnitvi še ve? talentov izro?ili, ter tako prejeli zasluženo pla?ilo. Dva sta bila zvesta dobra oskrbnika, tretji pa ni ni? naredil. Prilika je podoba in zrcalo našega življenja. Vse kar imamo je božji dar. Apostol Pavel govori: Kaj pa imaš, ?esa nisi prijel. Poglejmo, kaj vse imamo, naše življenje, zdravje, zrak, sonce, lepo naravo. Narava se sedaj v jeseni pripravlja na zimski po?itek, da bo v spomladi znova oživelo. Vse to, ni samo umevno. To so božji darovi in božje življenje, ki smo ga prejeli pri krstu. Ko se božje življenje v nas ob primerni verski vzgoji utrjuje,obnavlja in rojeva sadove. Lahko pomislimo na svete zakramente, prejem obhajila, sveta spoved, molitev rožnega venca, dobra dela, post.. Veliko je darov, ki nam jih je zaupano in mi naj bi bili dobri oskrbniki teh darov.    

Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri h?erke in jim povedal, da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan, kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki h?erki podaril pšeni?no zrno. Prva h?erka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan ob?udovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa si je dejala, da je to zrno enako drugim in ga vrgla pro?. Najmlajša h?erka je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. H?erke so vladale v kraljestvu svo­jega o?eta, dokler se ta ni vrnil. Ob vrnitvi jim je kralj rekel, naj mu pokažejo zrno, ki jim ga je izro?il. Tri so mu prinesle svoja zrna, tretja je iz shrambe celo pri­nesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti o?etu. Zanimalo ga je, kam ga je dala: »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala o?eta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred h?erko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Nau?ila si se, kako je treba vladati,« ji je ljube?e de­jal. Kralj je nagradil najmlajšo h?erko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz o?etovega daru je naredila dar za druge. (Zgodbe s srcem)

Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govo­ri o gospodarju, ki je dal služabnikom denar, talente. Vsak ?lovek ima sposobnosti, saj zna vsakdo od nas nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, ?e bi danes prišel Bog in nas vprašal, naj povemo, kako smo talen­te izkoristili? Gotovo bi znali povedati, da smo izko­ristili ta talent tako, da smo se šolali, da smo dosegli dolo?en naslov, da smo si pridobili premoženje, celo bogastvo ali da smo si z njim pridobili slavo in ka­riero. Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico na »razstavo«: »Ob?udujte moj talent!« A od tega zrna ni bil nih?e bolj sit in nih?e bolj zadovoljen. Dar, ki smo ga pre­jeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo v zlato skrinjico in postavimo v ob?udovanje ljudem.

Današnjemu ?loveku najbrž ne bi zlahka o?itali, da darov, ki jih ima, ne uporablja. Saj jih, a za svojo kariero, za svojo slavo, za svoje bogastvo. Da doseže visoko mesto v družbi ali si pridobi veliko bogastvo, zna pohoditi ljudi ob sebi, zanemariti družino, izdati prijatelja ... Pot za uresni?enje daru vodi prek trupel. Taki komol?arji postanejo groza za ljudi okrog sebe. Dar, ki so ga prejeli, je za druge nesre?a, zanje pa le ambicija, ki pa v globini ne osre?i niti njih samih.

Podobno žalostno in naravnost tragi?no je, ?e v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila h?erka, ki je zrno zavila v zlat trak. V svoji neodlo?nosti ni z njim naredila ni? koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi po?eli z darom življenja. Svoje življenje ?utijo, kot nekoristno in nesmiselno.

Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neprijetno askezo in za golo odrekan­je. Ne, gre tudi za to, da v trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmis­lili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osre?uje druge. Z našimi žitnimi zrni se bodo mnogi nasitili. Želim vam lepo in blagoslovljeno nedeljo. Ostanite zdravi. Bodimo povezani v molitvi.

Vaš župnik Ciril