Gospod z vami!

 

Arhiv župnijskih novic
Pridiga2020-12-05 23:49:05

2. adventna nedelja 6.12.2020

 Druga adventna nedelja je letos  6. decembra, ko goduje  sveti Nikola (Miklavž). Tako kot je sveti Miklavž veliki dobrotnik, tako je božja beseda poslana, da prinaša božjo dobroto in pravo spoznanje za naše krščansko življenje. Radi poudarjamo, da ljudje ne moremo živeti od obljub, a vendar lahko rečemo, da so Izraelci živeli od Gospodove obljube: najprej jim je obljubil deželo, potem pa Odrešenika. V tem pričakovanju Janez Krstnik kliče v današ­njem evangeliju ljudem: »Pripravite Gospodovo pot!« (Mr 1,3).

Res pa je, da so Izraelci, izvoljen  narod, tudi po­zabili na Gospodovo obljubo. Čeprav se oni niso ve­dno držali besede, je Bog vedno držal svojo oblju­bo. Izpeljal jih je iz sužnosti in popeljal v obljubljeno deželo. Adventni čas, je čas pričakovanja Odrešenika, nas spominja, da Bog ljubi svoje ljudstvo in je zvest svojim obljubam. Zato so adventna svetopisemska berila polna spomina na bojo zvestobo: »Trava se posuši, cvetlica ovene, a beseda našega Boga obstane na veke« (Iz 40,8); »Naj se tudi gore umaknejo in gri?i za­majejo, vendar se moja milost ne omaje, govori Gospod, ki ima s teboj usmiljenje« (Iz 54,10). Današnje prvo be­rilo si sposoja prispodobo iz pastirskega življenja, da spregovori o nežni ljubezni Boga do človeka: »Svojo čredo pase kot pastir, jo zbira s svojo roko, jagnjeta pa nosi v svojem naročju, po?asi vodi doječe« (Iz 40,11).

Tudi nas kristjane, novo božje ljudstvo na poti proti obljubljeni deželi, osrečuje zavest, da verujemo v Boga, ki je zvest svojim obljubam. A prav tako kot Izraelci lahko tudi mi pozabimo na Gospodove obljube. Ve­liko glasov  nas vabi v druge smeri. Kje najti razloge, da bi ostali zvesti Bogu? Najprej se vprašajmo, kdo smo. Nismo prvi, nismo vsemogočni ali najpomembnejši: »Za menoj pride močnejši od mene« (Mr 1,7), pravi Ja­nez Krstnik. Vsak dan lahko doživljamo,  kako velike in pomembne odločitve niso odvisne od nas. To vemo, a samo v teoriji. Praktično pa krive poti,  ki vodijo v pre­pire, nerazumevanja, zapuščenost, zavist in tesnobo, vse, kar ustvarja trpljenje in bolečino, izhaja iz našega prepričanja, da smo mi prvi, ali pa iz prepri?anja dru­gih, da so oni pomembnejši.

Nismo večni in živimo samo nekaj časa: »Nebo bo prešlo« (2 Pt 3,12), nas opominja sv. Peter v drugem berilu. Tudi to vemo, a samo v teoriji, obnašamo se pa tako, kakor da bomo živeli tisoč let in kakor da bodo stvari, ki jih imamo, večne. Resnica o naši majhno­sti in minljivosti nas bo vodila do prepri?anja, naj zravnamo svoje steze tako, da se bodo srečale z Go­spodovimi potmi.

Bog se nam ne bliža, ker bi bili tega vredni. Če bi bili vredni, mu ne bi bilo treba hoditi k nam. K nam prihaja, ker smo grešniki in potrebujemo odrešenje. Lepa molitev pravi: »Gospod, pričakoval sem te, a nisi prišel. Dolgo sem te čakal in pozneje razumel, da nisi vstopil, ker te srce ni pričakovalo.« Kolikokrat se nam Bog bliža in hoče priti k nam, a ne more, ker ga ne pri?akujemo! Kako roteče zvenijo bese­de Janeza Krstnika: »Pripravite Gospodovo pot!« Naše pričakovanje Gospoda ni pasivno, ampak dejavno.

Po besedah Zaharijeve hvalnice Bog prihaja k nam, da bi nas rešil naših grehov in osvobodil zla. Prihaja nas rešit strahu in razsvetlit vse, ki sedijo v senci. Pri­haja, da bi naravnal na pot miru naše korake.

Začasnost, v katero smo vrženi s človeškim bivan­jem, lahko živimo v tesnobi tega časa korona virusa, da bomo morali zapustiti vse, kar imamo. To je en način. Lahko pa si, spodbujeni z božjo besedo, prizadevamo, da bi »brez strahu služili Gospodu v svetosti in pravičnosti pred njego­vim obličjem vse dni« (Lk 1,74) in veseli šli naproti Kristusu, ki se nam bliža. želim vam blagoslovljeno nedeljo in polno dobrote svetega Miklavža ter Marijinega varstva. Ostanite zdravi. Bodimo povezani v molitvi.

Iz srca vaš župnik Ciril.

Arhiv novic