Gospod z vami!

 

Arhiv župnijskih novic
Pridiga2020-12-26 19:07:03

Nedelja svete družine 27.12.2020

 V božičnem času lučke in druga razsvetljava krasi hiše  in obe župniji. Najbrž malokdo ve, od kod izvira ta običaj. Navado prižiganja sveč na okenskih policah so v Ameriko prinesli priseljenci iz Irske. Ko so bili v času angleške nadvlade v deželi katoličani preganjani, se ljudje niso mogli zbirati v cerkvah pri skupni molitvi in maši. Duhovniki so se skrivali zu­naj naselij ter se samo ponoči približali kmetijam in maševali. Najgloblja želja Ircev je bila, da bi vsaj enkrat v življenju prišel duhovnik k njim domov in bi v sveti božični noči maševal pri njih. Mnogi so vso noč molili za to. Zato so na božično noč pustili vrata nezaklenjena in na okna postavili goreče sveče, da bi duhovnik, ki bi prišel v bližino, videl, da je pri njih dobrodošel. Duhovnik bi nato vstopil skozi ne­zaklenjena vrata v hišo, kjer bi ga sprejeli verniki, ki so pobožno in goreče molili, s solzami hvaležnosti v očeh, da je njihova hiša za sveto božično noč postala cerkev.

Angleškim zavojevalcem so to svoje ravnanje raz­lagali, da sveče prižigajo zato, da bi Marija in Jožef, ki bosta iskala prenočišča, našla pot do njihovega doma in ju bodo sprejeli odprtih rok in odprtega srca. Angležem se ta običaj ni zdel nevaren, zato so ga pustili. Sveče na oknih so Irce vedno spominjale na lepo navado, ki je v 19. stoletju prišla v Ameriko in se je razširila v druge države po svetu in se še celo stopnjevala, tako da v božičnem času sveče in druge vrste luči krasijo in razsvetljujejo hiše, ulice in naselja. (Zgodbe za srečo v družini, 69.)

Tudi mi prižigamo svečke in z lučkami krasimo domove in okolico. Najbrž je tudi v nas takrat tiha želja, da želimo odprtih rok in odprtega srca spreje­ti Jožefa, Marijo in vsakega človeka. Morda prav ob prižiganju luči, ki na poseben način predstavlja Kri­stusa, »Luč«, ki »sveti v temi« (Jn 1,5) čutimo, da se je tudi nam v božičnem času približal Bog, kakor se je približal pastirjem v prvi sveti noči. Morda prav od tod izvira lepota in čarobnost božičnega časa.

Ko je angel pastirjem oznanil Kristusovo roj­stvo, so ti opogumljali drug drugega: »Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo« (Lk 2,15). Pohiteli so tja in tam našli Kristusa, kakor jim je bilo rečeno: »dete v plenice povito in položeno v jas­li« (12.16). Pastirji so se srečali z Odrešenikom, »ki je Kristus, Gospod«. Izkušnja osebnega srečanja s Kristusom pastirje spremeni, da začnejo drugim pripovedovati o tem, kar so videli. Zato so pastirji ob vrnitvi »slavili Boga, za vse, kar so slišali in videli« .

Upam, da bomo tudi mi druge o božiču spodbujali, naj gredo za Jezusom. Morda bomo kot pastirji govorili: »Pojdimo tudi mi!« Podobno kot pastirji smo mi pri maši pogosto slišali o Kristusovem rojstvu ter ga srečali. Sedaj se moramo podobno kot oni vrniti tja, od koder smo prišli, drugim pripovedovati o tem, kar smo slišali, in govoriti, da smo se srečali s Kristusom. Drug drugega navdušujmo za Kristusa in spodbujajmo k dobremu, ne pa da se oviramo ali predajamo malodušju in pesi­mizmu. Ko so se pastirji vrnili iz Betlehema, je iz njih sijalo navdušenje, da so se drugi »čudili temu, kar so jim povedali« . Kdor se je resnično srečal s Kri­stusom, bo o njem govoril drugim in jih navduševal zanj.

Prižgali smo lučke v naših domovih in okrog njih in na neki način pokazali, da želimo sprejeti Kristusa.

V božični noči smo se srečali z njim. Naj se zares rodi v našem srcu. Navdušeni in veseli ga ponesimo tudi drugim. Komaj čakam tisti dan, ko bomo skupaj pri sveti maši slavili Gospoda. Iskrena hvala za vso vašo pomoč. Želim vam iz srca blagoslovljene in zdrave božične praznike. Ostanimo povezani v molitvi.  Vaš župnik Ciril

 

 

Božično voščilo

Božič je družinski praznik, vendar pa bo letos za mnoge družine zaznamovan z žalostjo zaradi izgube bližnjih, od katerih so se morale ločiti zaradi pandemije, velikokrat brez možnosti, da bi bile ob njih. Druge bodo v skrbeh za svoje drage, ki so bolnišnicah in so primorani biti sami, spet druge pa bodo preživele božični čas ločeno, ker se zaradi različnih vzrokov ne bodo mogle srečati med seboj. Postavitev jaslic v naših domovih je lahko zato letos še bolj pomenljiva in predstavlja dodatno znamenje spodbude in veselja sredi stiske ter prenos družinske tradicije ...

»Kadar smo pred jaslicami, moramo biti vedno pozorni na naslednje: smo pred preprostostjo prizora, ki nam pove, kako nas Bog ljubi. Bog nas ljubi preprosto, takšne, kot smo.« Ob tem je msgr. Fisichella povabil, naj letošnji božič živimo intenzivno kljub različnim oblikam trpljenja, s katerimi se soočajo mnoge osebe zaradi pandemije. Ce je res, da obstaja nevarnost, da smrt, samota in negotovosti zamračijo upanje, je prav tako res, da je potrebno vse to premagati: »V sebi moramo imeti gotovost, da nismo sami, saj mnoge osebe živijo skupaj z nami to isto situacijo; predvsem pa se moramo spominjati, da nas Bog nikoli ne zapusti. Če smo žalostni ali osamljeni, se približajmo jaslicam in poglejmo Dete Jezusa, ki izteguje svoje roke in želi, da bi ga sprejeli. Tudi mi torej iztegnimo roke, objemimo ga in čutili se bomo manj osamljeni.«

Ob jaslicah skupaj z angeli prepevajmo: Slava Bogu na višavah! Oznanimo vsemu svetu, da smo odrešeni!

Blagoslovljene in lepo doživete božične praznike; zdravja, sreče in poguma v novem letu 2021!

 

Arhiv novic