Kdor veruje v božjo obljubo, razodeto na veliko noč, in pričakuje
Gospodovo vrnitev, ob tem pa se trudi, da bi živel v obzorju upanja, ki ne
osramoti, ta izkuša veselje, ker se zaveda, da ga ljubi, obdaja s pozornostjo
in varuje Sveta Trojica. Kot modra dekleta v priliki tudi on pričakuje Ženina
in napaja svetilko upanja in vere s trdno hrano besede, kruha življenja in
Svetega Duha, ki se nam daje v besedi in kruhu.

Živeti v duhovnosti pričakovanja pomeni živeti v kontemplativni razsežnosti in
globokem zavedanju popolnega prvenstva Boga nad življenjem in zgodovino. Zato
je duhovna drža budnosti v tem, da Gospodu, ki prihaja, nenehno prinašamo svoje
življenje in vso človeškost, in sicer v luči vere, ki nam omogoča, da potujemo
kot romarji proti domovini in da proti njej usmerimo vsako svoje dejanje.

Popolna usmerjenost srca k Bogu zvrhano napolni človeka z veseljem in mirom, ki
sta lastna vsakemu, ki živi blagre. Tak seveda ne doživlja blaženosti že
dospelega, ampak ponižno in zaupno blaženost tistega, ki v uboštvu in
trpljenju, v blagosti in žeji po pravičnosti, ob varovanju srca in gradnji
miroljubnih odnosov ve, da ga podpira ljubezen Gospda, ki je prišel, ki prihaja
in ki se bo vrnil poslednji dan.

Duhovnost pričakovanja torej zahteva uboštvo srca, da bi bilo odprti za božja
presenečenja, zahteva tudi vztrajno poslušanje njegove besede in njegovega
molka, da bi se mu pustili voditi, zahteva končno učljivost in solidarnost s
sopotniki in pričevalci vere, ki nam jih Bog pošlje, da z ramo ob rami hodimo
proti obljubljenemu cilju.