S preventivnim delom se moramo ukvarjati, da zlasti mladi ne bi končali
v zaporu. Zato se je potrebno v vsakem okolju zavzeti, da bi se preprečilo
prestopništvo in odstranilo njegove vzroke. Za to naj bi spodbujali zakone in
dejavnosti v prid skupnega dobrega; vzgajali otroke in mladostnike s svojo
navzočnostjo. In ko srečamo mladega človeka, ki je na tem, da zaide, poskusimo,
preden ga bomo obsodili, podoživeti njegovo zgodbo: ekonomsko in moralno bedo,
pomanjaknje življenjskega smisla, neznanje, brezposelnost, grenko izkustvo
zakona močnejšega, življenje brez smeri in v izkoreninjenosti iz okolja. Ni nam
več mogoče živeti v svojem individualističnem egoizmu, brezbrižni spričo težav
drugega, tako da predajamo svoje delo na strokovnjake, politike ali še koga
drugega.

Izstopiti moramo iz skušnjave, da bi dobroto imeli za nekaj neučinkovitega in
nasprotnega pristni družbeni rasti. Ta skušnjava je pogostejša, kot si mislimo:
mnogo ljudi potem, ko sliši take besede, pride do sklepa, da v bistvu dobrota
ne poveča socialnega miru, ampak, nasprotno, spodbuja lenobo in nezaposlenost;
in tako zavržejo, morda celo z zasmehom, to edino pot družbenega napredka, ki
sega dlje od čistega mašÄevanja in obrambe.