Ne moremo se naučiti ljubiti, ne da bi se naučili služiti. Naša ljubezen
hitro ovene, kadar je samo iz besed, lepih namenov, poletov duha. V gibanje je
treba spraviti roke, treba si je naložiti oprijemljive potrebe tistega, ki je
blizu nas; ni treba niti iskati daleč nekih izrednih solidarnostnih dejanj,
ampak se naučiti takorekoč splesti jopico, zašiti nogavice, nenehno z
ljubeznijo popravljati tisto, kar se blizu nas kvari, lomi, strga in potrebuje
nas, začenši s tistim, kar je najbližje.

V tem je za nas prvi pomen besede: \"Popravi mojo hišo.\" Ta hiša danes
ni neka narušena cerkev kakor v Frančiškovem času, ampak družba, ki jo je treba
popraviti, začenši od njenih najenostavnejših pojavnih oblik, kot so predvsem
naša družina, naši prijateljski odnosi, tisti šolski in tudi z delovnega mesta,
odnosi v pogovorih in na potovanjih, odnosi v občini in v mestu.

Kako pa smo, nasprotno, navdušeni, da se razbija, lomi, maže, ruši in zlahka
ter lahkomiselno uničuje, in pri tem mislimo, da bo že kdo drug moral
popraviti, da bodo vse to pospravili smetarji, da bo to plačala neka javna
služba ali kakšen privatnik, da bodo drugi uredili te stvari, da bi kdo drug
zadolžen za to, s čimer smo mi slabo ravnali, pokvarili ali uničili!

To veseljaško in neodgovorno upravljanje skupnega doma je prvi razlog za
marsikatero naše trpljenje in obžalovanje.