Popotovanje

Simbol popotovanja ima onstran neposrednega izvirnega še nadvse obširen
simbolični pomen tako za človeka samega - je prvobitni antropološki simbol -
kot zato, ker nakazuje duhovni proces.

Sv. Ignacij Loyolski pravi na začetku svojih Duhovnih vaj, da so nekakšno
popotovanje, nekakšen tek, nekakšna odprava; niso sedenje, niso stanje na
mestu. Popotovanje torej poudarja dinamizem vere, njene etape, njene zaporedne
in obenem napredujoče momente.

Zgodovino vsakega človeka je mogoče dojeti samo pod podobo popotovanja, kakor
tudi zgodovino Cerkve. S tem v zvezi mi prihaja na misel znamenito pastoralno
pismo kardinala Pellegrina z naslovom Potovati skupaj; z njim je hotel izraziti
neki nov način obstoja Cerkve po drugem vatikanskem koncilu.

Seveda pa se temu pridruži še vsa odrešenjskozgodovinska simbolika: božja pot,
\"moja pota niso vaša pota\". Bog, ki prihaja na pot človeka, se pusti
spremljati in prihaja človeku naproti. Je simbol učlovečenja, v katerem se
Jezus odpravi na popotovanje z nami; on je Bog-z-nami, z vsemi posledicami
učlovečenja božanskega in navzočnosti božanskega v zgodovini.

Sveto pismo je zelo bogato s podobami potovanja: med psalmi je - poleg očitnega
prvega: \"Blagor človeku, ki ne hodi po poti greha...\" še 188., ki
opisuje spolnjevanje postave kot potovanje: \"Pokaži mi, Gospod, svoja
pota... svoje steze... razširi mi srce, da bom tekel v spolnjevanju tvojih
zapovedi...\"!