Besedo ponižnost ponavljamo tisočkrat, ni pa vedno lahko dojeti vsega,
kar iz nje sledi. Na splošno bi lahko rekli, da je ponižnost nasprotje napuha,
kakor ga opisuje Magnifikat: \"Bog je razkropil vse, ki so napuhnjenih
misli.\" Napuhnjeni so tisti, ki mislijo, da so nekaj, ki imajo o sebi tako
visoko prepričanje, da to postane bistvo njihovega življenja; zato se jim
morajo drugi uklanjati in jim služiti, za kar pa se jim niti ne zahvalijo, ker
tako ali tako opravljajo le svojo dolžnost. To držo Pavel pogosto ožigosa v
svojih pismih. Ko na primer piše Rimljanom, pravi: \"Ne hrepenite po
previsokih rečeh, ampak se podredite nizkim. Ne mislite predobro o samih
sebi.\" Ponižno držo ima tisti, ki se ne napihuje in se ne zavaja.

Pomembno je, da razmišljamo o tej drži ne-vedenja: vedno je koristna, neogibno
potrebna pa je v odnosu z Bogom. Dejansko \"ne znamo niti moliti, ne vemo
niti tega, za kaj naj bi prosili.\"

Pogosto nam ne uspe dobro moliti, ker začenjamo z zmotnim prepričanjem, da
znamo moliti, medtem ko bi morali vedno izhajati iz priznavanja: \"Gospod,
ne znam moliti; vem, da ne znam moliti.\" Že to je molitev, ker pripravlja
prostor Duhu, ki ga moramo klicati.

Družbena razsežnost ponižnosti je odsotnost zahtev in pozornost do drugih.
\"Skušal sem biti med vami brez zahtev, zase nisem zahteval nič posebnega,
ampak sem bil pozoren do vsakega izmed vas,\" bi rekel Pavel.

Ponižnost je družbena odprtost, ki ne pozna zahtev, zvrhano polna pa je
naklonjenosti, pozornosti, ljubeznivosti, skrbnosti. Ponižnost kot družbena
vrlina vsebuje tudi razločevanje, korektnost, neko zadržanost, iskreno
olikanost, pretanjenost, ki osvoji srce, ker ni le izraz neke zunanje
čustvenosti. Ljudi, ki vedo, da ne veljajo dosti v naši družbi, nič ne gane
toliko kot to, da vidijo, kako jih obravnavajo z izjemnim spoštovanjem in
velikim vrednotenjem tega, kar so.