Kljub vsemu, kar se nam lahko zaplete pod nogami in nam pokaže na težave na poti, vemo, da kozmično, planetarno, družbeno, ekonomsko, kulturno, civilno, politično in versko edinost hoče Bog, ker je Kristus središÄe vesolja in vse priteguje k sebi.
Ni mogoče, da bi se hoteli vrniti v Egipt. Dežela, kamor moramo iti - planetarna edinost, ki nas privlači - je \"zelo dobra dežela. Če nam je Gospod naklonjen, nas bo popeljal vanjo in nam jo bo dal; je dežela, kjer tečeta mleko in med. Samo ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele.\"
Onstran naših delitev in naših strahov je globoko upanje v Kristusa, ki je središÄe vesoljstva, h kateremu se vse skrivnostno steka, četudi tako stekanje zahteva svoj čas.
Ne gre samo za neko sicer veličastno upanje, saj gre za teološko upanje; gre za izkustvo. V zgodovini obstajajo čudoviti trenutki, v katerih je kljub teološkim, jezikovnim kulturnim in družbenim razlikam mogoče doživeti osupljiva izkustva edinosti.
Takšna edinost je Sveti Duh, izlit v srca, je milost Duha, ki vse preveva, ki se naenkrat pojavi, čeprav je bila zadušena pod kamenjem, skalami, grmovjem in trnjem.
V teh izkustvih edinosti, ki človeka napolnijo z veseljem in gotovostjo, opažamo, da je božja skrivnost, ki me giblje, ista skrivnost, ki giblje nekoga, ki je daleč od mene.
Duh izvršuje mistično, duhovno edinost, tisto, ki nekaj šteje in teološko ustreza Svetemu Duhu, ki se s Kristusovega križa in iz srca Vstalega izliva v srce vseh ljudi.