Vzgajati ne pomeni vedno potrjevati, prikrivati nezadovoljstvo, samo opogumljati. Potrebno je imeti pogum za resnico ob vsem spoštovanju postopnosti.
Realistična vzgoja človeške osebe zahteva tudi opominjanje zato, ker se nihče ne rodi popoln.Vsi so malce sebični in požrešni od rojstva. ZemljišÄe je treba preorati in obdelovati, oskrbnika je treba nadzirati in opominjati.
Vzgajati pomeni včasih tudi oporekati. Dopustiti, ali celo huje, brez ugovarjanja podpirati rast negativnih nagibov osebe, ne zavirati muhavosti, rušilne napadalnosti in grešnih nagnjenj, ki osebo razčlovečijo, ne opozarjati na napake in sebične nagibe pomeni odpovedati se vzgajanju.
Treba je najti pravi način, ne pa odpovedati se opominjanju.
Resnica, ki ne prihaja iz ljubezni, ne vzgaja, ampak privede do obupa. Samo iz velike očetovske in materinske ljubezni se rodi tudi modrost za opominjanje ob dolžnem času in na ustrezen način.
Opominjati ne pomeni samo reči: \"Pogrešil si,\" ampak je treba tudi pokazati razloge (\"zavrniti\", \"prepričati\"). To pa se poraja iz razumne ljubezni, ki misli in razmišlja, preden opominja; ki ima vedno pred očmi cilj, ki ga želi doseči; ki se najprej loti zaupljivega razgovora, preden se odloči za poseg v javnosti.