Vzgajati ne pomeni vedno potrjevati, prikrivati nezadovoljstvo, samo opogumljati. Potrebno je imeti pogum za resnico ob vsem spoštovanju postopnosti.
RealistiÄna vzgoja Äloveške osebe zahteva tudi opominjanje zato, ker se nihÄe ne rodi popoln.Vsi so malce sebiÄni in požrešni od rojstva. ZemljišÄe je treba preorati in obdelovati, oskrbnika je treba nadzirati in opominjati.
Vzgajati pomeni vÄasih tudi oporekati. Dopustiti, ali celo huje, brez ugovarjanja podpirati rast negativnih nagibov osebe, ne zavirati muhavosti, rušilne napadalnosti in grešnih nagnjenj, ki osebo razÄloveÄijo, ne opozarjati na napake in sebiÄne nagibe pomeni odpovedati se vzgajanju.
Treba je najti pravi naÄin, ne pa odpovedati se opominjanju.
Resnica, ki ne prihaja iz ljubezni, ne vzgaja, ampak privede do obupa. Samo iz velike oÄetovske in materinske ljubezni se rodi tudi modrost za opominjanje ob dolžnem Äasu in na ustrezen naÄin.
Opominjati ne pomeni samo reÄi: \"Pogrešil si,\" ampak je treba tudi pokazati razloge (\"zavrniti\", \"prepriÄati\"). To pa se poraja iz razumne ljubezni, ki misli in razmišlja, preden opominja; ki ima vedno pred oÄmi cilj, ki ga želi doseÄi; ki se najprej loti zaupljivega razgovora, preden se odloÄi za poseg v javnosti.