Kadar malo ljubimo, ne znamo prav očitati. Pritožujemo se, postajamo zajedljivi, kaznujemo z molkom ali pa z ostrim ali obupanim obtoževanjem. Vendar pa se iz tega ne pokaže direkten, odkrit in jasen očitek, ker je srce utrujeno in se je samo obremenilo z občutkom krivde.
Kako morejo namreč starši resno očitati otrokom stvari, ki se jim v bistvu niso sposobni izogniti v svojem življenju?
\"Očitati\" torej ne pomeni, da vržemo v obraz krivdo, kakor da bi se znebili nekega bremena. Grški glagol, ki je uporabljen v Razodetju pomeni \"zavračanje, odvračanje, kazanje na napako\".
Očitati pomeni razkrinkati lažne gotovosti, razdreti prekanjene razloge, upreti se neutemeljenemu upravičevanju, kar vse je temelj zgrešenega vedenja. Vse to je veliko več od \"nadiranja\", s katerim se pogosto zadovoljimo, potem pa se pritožujemo, da ni učinkovalo. Potrebno je veliko ljubezni, veliko razumnosti, pa še veliko premišljenosti, da bi prišli do očitanja, ki vsebuje toplino in prepričevalno moč, obenem pa ponižnost, s kakršno je kardinal Federigo očital don Abondiu.