Kadar malo ljubimo, ne znamo prav oÄitati. Pritožujemo se, postajamo zajedljivi, kaznujemo z molkom ali pa z ostrim ali obupanim obtoževanjem. Vendar pa se iz tega ne pokaže direkten, odkrit in jasen oÄitek, ker je srce utrujeno in se je samo obremenilo z obÄutkom krivde.
Kako morejo namreÄ starši resno oÄitati otrokom stvari, ki se jim v bistvu niso sposobni izogniti v svojem življenju?
\"OÄitati\" torej ne pomeni, da vržemo v obraz krivdo, kakor da bi se znebili nekega bremena. Grški glagol, ki je uporabljen v Razodetju pomeni \"zavraÄanje, odvraÄanje, kazanje na napako\".
OÄitati pomeni razkrinkati lažne gotovosti, razdreti prekanjene razloge, upreti se neutemeljenemu upraviÄevanju, kar vse je temelj zgrešenega vedenja. Vse to je veliko veÄ od \"nadiranja\", s katerim se pogosto zadovoljimo, potem pa se pritožujemo, da ni uÄinkovalo. Potrebno je veliko ljubezni, veliko razumnosti, pa še veliko premišljenosti, da bi prišli do oÄitanja, ki vsebuje toplino in prepriÄevalno moÄ, obenem pa ponižnost, s kakršno je kardinal Federigo oÄital don Abondiu.