Odnos človeka do Boga se mora nenehno prerajati in rojevati iz človekove svobode; vendar pa so znamenja tega odnosa tako pomembna, da ne smejo biti prepušÄena improviziranju trenutka ali popolni spontanosti.

Tu nam pridejo na pomoč verska izročila, lastna sleherni kulturi, oblike obhajanja skrivnosti, ki vključujejo tudi telesnost, obredi, ki na različen način izrazijo razna kulturna čutenja. Ta dejstva dajejo neko trdnost in stabilnost verskim izrazom, v katerih človek izreka smisel lastnega obstoja.
Obred oblikuje verska dejanja; ta pa na določnejši način potem izrazijo tisto splošno držo obhajanja božje skrivnosti, ki prežema vse življenje.
Žal pa je mogoče te povezave tudi prelomiti: obred lahko postane zunanje obredje, nekaj zgolj formalnega, kar poraja od življenja ločena verska dejanja, ki niso sposobna izraziti verske usmeritve življenja.
To tveganje pa vendar ne sme vreči sence nezaupanja na človekovo obredno in slavljenjsko razsežnost.
V svojih pristnih oblikah je namreč temeljni vidik našega bivanja, ker nam pomaga, da damo izrecno trdnost in zgodovinsko pomenljivost tisti večni in najbolj notranji odprtosti za skrivnost, ki je navzoča v globinah osebe in oživlja odnose človeka z drugimi osebami in s stvarmi.