Nežnost je spoštljiva, obzirna, oprijemljiva, pozorna in prazniÄna ljubezen. Nežnost je obÄutljiva, odprta za vzajemnost, ni požrešna, ni poželjiva, ni zahtevna, ni posesivna, je pa moÄna v svoji šibkosti, uÄinkovita in zmagovita, razorožena in razorožujoÄa.
Res je, to so pridevniki, ki jih nizamo drugega ob drugega, ker se zavedamo, da je težko opredeliti nežnost, Äeprav jo po nekem notranjem Äutu dojemamo in vemo, da je pomembna. Na neki naÄin je vsebina vsake Äloveške komunikacije. ÄŒe imamo o Bogu podobo nekoga silnega, ki uveljavlja svojo voljo kot neovrgljivi zakon, ne bomo mogli nikoli razumeti nežnosti in še toliko manj bomo sposobni živeti jo v odnosu tako z Bogom kot z ljudmi; in ne bomo mogli razumeti podob, ki najbolj odsevajo božjo nežnost, kot so Marija, Dete Jezus.
Nežnost vsebuje disciplino, tudi telesno: disciplino pogledov, srca, odpoved požrešnosti Äutov.
Nežnost vsebuje pogum za majhne korake in majhna Äustvena vlaganja (nasmeh, beseda, zahvala, vošÄilo ob pravem Äasu, stavek: \"tukaj imaš Äasopis... boš kavico... na, preklopi na svoj televizijski program...\"). Je modrost tihih kretenj, ki tkejo vsakdanjik; je razumnost in pogum, da nastopimo s prisrÄno kretnjo, ki je vselej malo tvegana, ker ne vemo, ali bo naletela na živÄnost ali na ugodje.
Nežnost zahteva kontemplacijo, tišino, ki nam jo poklanjajo izkustva spoštovanja Boga, spoštovanja Äloveka, narave, stvari. S to kontemplacijo se hrani nežnost.