Nežnost je spoštljiva, obzirna, oprijemljiva, pozorna in praznična ljubezen. Nežnost je občutljiva, odprta za vzajemnost, ni požrešna, ni poželjiva, ni zahtevna, ni posesivna, je pa močna v svoji šibkosti, učinkovita in zmagovita, razorožena in razorožujoča.

Res je, to so pridevniki, ki jih nizamo drugega ob drugega, ker se zavedamo, da je težko opredeliti nežnost, čeprav jo po nekem notranjem čutu dojemamo in vemo, da je pomembna. Na neki način je vsebina vsake človeške komunikacije. ÄŒe imamo o Bogu podobo nekoga silnega, ki uveljavlja svojo voljo kot neovrgljivi zakon, ne bomo mogli nikoli razumeti nežnosti in še toliko manj bomo sposobni živeti jo v odnosu tako z Bogom kot z ljudmi; in ne bomo mogli razumeti podob, ki najbolj odsevajo božjo nežnost, kot so Marija, Dete Jezus.
Nežnost vsebuje disciplino, tudi telesno: disciplino pogledov, srca, odpoved požrešnosti čutov.
Nežnost vsebuje pogum za majhne korake in majhna čustvena vlaganja (nasmeh, beseda, zahvala, vošÄilo ob pravem času, stavek: \"tukaj imaš časopis... boš kavico... na, preklopi na svoj televizijski program...\"). Je modrost tihih kretenj, ki tkejo vsakdanjik; je razumnost in pogum, da nastopimo s prisrčno kretnjo, ki je vselej malo tvegana, ker ne vemo, ali bo naletela na živčnost ali na ugodje.
Nežnost zahteva kontemplacijo, tišino, ki nam jo poklanjajo izkustva spoštovanja Boga, spoštovanja človeka, narave, stvari. S to kontemplacijo se hrani nežnost.