Bog je nujno obzorje vsega, kar smo in kar delamo. Bog je obenem tudi središÄe, srce vsake resniÄnosti, zaradi Äesar je vse v njem in je on v vsem.
Jezus pa, Božji Sin, ki je tudi sam Bog, je obzorje vse zgodovine, vsega življenja, vsakega dne. Vstali Jezus je tu med nami kot živo središÄe tega, da obstajamo kot Cerkev. V nas ni z izredno moÄjo Äudežev (to moÄ je tudi sam zelo zmerno in skromno uporabljal), ampak z nenehno nevidno in skrivnostno navzoÄnostjo, ki je lastna božji skrivnosti, tistemu lahkotnemu in skoraj nezaznavnemu siju, ki je božja skrivnost in ki ga vendar zmorejo dojeti tisti, ki so rojeni iz Boga.
Jezus je navzoÄ v svoji besedi, ki je oznanjena v Svetem pismu in v glasu Cerkve. Ko torej poslušamo to besedo, smo v resniÄnem obÄestvu z Vstalim in naše srce razganja od veselja, ker Äuti to globoko notranjo sozvoÄje, to nerazdeljivi odnos, ki se je vzpostavil med nami in vstalim Jezusom in ga oznanjena božja beseda nenehno prebuja kot silen elektriÄni tok in stori, da vzdrhti notranjost našega srca.
Jezus je v nas vselej, kadar prejemamo zakramente, vselej, kadar izvršujemo te kretnje in izgovarjamo te preproste besede, v katerih se nam daje, da ga zaÄutimo kot živega in vstalega.
Jezus je v srcu vsakega Äloveka, ki veruje in upa, je v srcu Äloveštva, ki je njegovo, v srcu njegove Cerkve. Jezus je tam, kjer se ga proslavlja in se ga ljubi; je v najmanjših, bolnih, zaprtih, izrinjenih, v osamljenem tujcu, ki nima sredstev za preživetje; je v tistih, ki so zapušÄeni, je v najrevnejših ljudstvih sveta, v družinah, kjer je doma trpljenje, zavraÄanje, nezmožnost medsebojnega prenašanja, boleÄina. Jezus vstopa v vsako trpljenje in ga lahko poživi in preobrazi z moÄjo svojega Svetega Duha.
Glejte, kaj pomeni: \"Videli smo Gospoda!\"