V molitenem bogoslužju nam vedno znova spregovori Bog, prisluhne našemu odgovoru in nam svetuje besedo, s katero naj mu odgovorimo.
Vse stvarstvo ima za glavo Kristusa, križanega in vstalega, njegovo telo pa smo vsi, ki smo z njim živo povezani. Vse stvarstvo odgovarja svojemu Stvarniku, tako da izmenjuje hvalnico in prošnjo kot dihanje vesoljstva, to je v potekanju Äasa in v veÄnem in vedno novem izmenjavanju svetlobe.
Vsako bitje se na neki naÄim povezuje s to vesoljno molitvijo, ki se dviga k Bogu, zlasti v dveh kljuÄnih trenutkih, ob zahodu sonca, in ko napoÄi nov dan. Božja beseda sama polaga na naše ustnice pesem v odgovor, ko nam predlaga, da izrekamo psalme, ki so - kot tudi vse druge strani Svetega poisma - od Boga navdihnjeni in so hkrati resniÄna in strastna Älovekova molitev. Tako se na pomenljiv naÄin uresniÄuje, kar je rekel sveti Pavel: \"Ne vemo niti to, za kaj je primerno prositi, paÄ pa Sveti Duh sam vztrajno posreduje za nas z neizrekljivimi zdihi.\" Sveti Duh torej, \"ki je govoril po prerokih\" in je torej glavni avtor psalmov, moli z našim glasom in zagotavlja naši prošnji OÄetovo naklonjenost. Isti Gospod Jezus je v svojem zemeljskem življenju molil s psalmi in še danes moli z nami. S psalmi je molila devica Marija, s psalmi so molili vsi kršÄanski rodovi. Težave, ki jih lahko današnji Älovek sreÄa pri razumevanju psalmov, je mogoÄe z lahkoto premagati, Äe se spominjamo in v veri sprejemamo naÄel za njihovo razlaganje, ki so nas ga nauÄili starodavni oÄetje, še posebej sveti Ambrozij in sveti Avguštin. Vsi psalmi v svojem najglobljem in najbolj polnem pomenu govorijo o Kristusu (ki trpi in ga je OÄe v vstajenju rešil in proslavil), ali o Cerkvi (ki roma po svetu in se bliža kraljestvu) ali o odrešenem Äloveku (v stiski in preganjanju, a obenem v vedrem priÄakovanju veÄnega veselja); ali pa v njih govori Kristus, Cerkev ali kristjan.