V molitenem bogoslužju nam vedno znova spregovori Bog, prisluhne našemu odgovoru in nam svetuje besedo, s katero naj mu odgovorimo.

Vse stvarstvo ima za glavo Kristusa, križanega in vstalega, njegovo telo pa smo vsi, ki smo z njim živo povezani. Vse stvarstvo odgovarja svojemu Stvarniku, tako da izmenjuje hvalnico in prošnjo kot dihanje vesoljstva, to je v potekanju časa in v večnem in vedno novem izmenjavanju svetlobe.
Vsako bitje se na neki načim povezuje s to vesoljno molitvijo, ki se dviga k Bogu, zlasti v dveh ključnih trenutkih, ob zahodu sonca, in ko napoči nov dan. Božja beseda sama polaga na naše ustnice pesem v odgovor, ko nam predlaga, da izrekamo psalme, ki so - kot tudi vse druge strani Svetega poisma - od Boga navdihnjeni in so hkrati resnična in strastna človekova molitev. Tako se na pomenljiv način uresničuje, kar je rekel sveti Pavel: \"Ne vemo niti to, za kaj je primerno prositi, pač pa Sveti Duh sam vztrajno posreduje za nas z neizrekljivimi zdihi.\" Sveti Duh torej, \"ki je govoril po prerokih\" in je torej glavni avtor psalmov, moli z našim glasom in zagotavlja naši prošnji Očetovo naklonjenost. Isti Gospod Jezus je v svojem zemeljskem življenju molil s psalmi in še danes moli z nami. S psalmi je molila devica Marija, s psalmi so molili vsi kršÄanski rodovi. Težave, ki jih lahko današnji človek sreča pri razumevanju psalmov, je mogoče z lahkoto premagati, če se spominjamo in v veri sprejemamo načel za njihovo razlaganje, ki so nas ga naučili starodavni očetje, še posebej sveti Ambrozij in sveti Avguštin. Vsi psalmi v svojem najglobljem in najbolj polnem pomenu govorijo o Kristusu (ki trpi in ga je Oče v vstajenju rešil in proslavil), ali o Cerkvi (ki roma po svetu in se bliža kraljestvu) ali o odrešenem človeku (v stiski in preganjanju, a obenem v vedrem pričakovanju večnega veselja); ali pa v njih govori Kristus, Cerkev ali kristjan.