Molitev je na neki način človekovo življenje samo; je življenje človeka, ki se ves prosojen postavi pred božjo svetlobo in se v njej prepozna tak, kakršen je; in ko se prepozna, prepozna in prizna tudi božjo veličino, njegovo svetost, njegovo ljubezen, njegovo usmiljeno voljo, skratka vso božjo resničnost in božji načrt odrešenja, kakor se je vse to razodelo v Gospodu Jezusu Kristusu.

Bolj kot beseda, bolj kot oblikovana misel je molitev dojemanje resničnosti, ki se takoj razcveti v hvalo, češÄenje, zahvalo, prošnjo po usmiljenju njega, ki je vir vsega bivanja.
Temeljne vsebine, ki se pokažejo in se izoblikujejo v tem vseobsegajočem in duhovno oprijemljivem izkustvu so tele:
– dojemanje praznote stvari, ki daleč proč od božjega načrta; to dojemanje se spremeni v prošnjo, da bi bili mi sami rešeni pred pastmi nepomembnosti in praznine;
– dojemanje navzočnosti njega, ki je polnost in ni nikoli odsoten ter daleč od tam, kjer je kaj, kar zares obstaja;
– dojemanje živega Kristusa, v katerem je ves božji načrt nekako povzet in poosebljen (\"Ubi Christus, ibi regnum,\"* pravi sveti Ambrozij.); to dojemanje utemeljuje priznavanje in overovljenje odnosa občestva z njim, ki je edini Gospod in Odrešenik.
– dojemanje - v Kristusu - Očetove volje kot absolutnega življenjskega vodila, tako da molitev ni več krojenje božje volje po naši, ampak vedno obnavljani napor za priličenje našega hotenja volji Očeta.
– dojemanje resničnosti Duha, izvira slehernega cerkvenega življenja, ki moli v nas, tako da molitev postaja zdihovanje po odhodu iz osame in ujetosti v individualizem in zahteva po nenehnem odpiranju božjemu kraljestvu, ki se vzpostavlja v srcih in med ljudmi, to je v Cerkvi;
– dojemanje križa kot zmage nad zlom, ki je v nas in zunaj nas; to dojemanje dela iz molitve odnos uporništva grehu, krivici in \"svetu\" ter domotožje po nebeškem Jeruzalemu, kjer je vse sveto.
Kjer je Kristus, tam je kraljestvo.