Molitev je na neki naÄin Älovekovo življenje samo; je življenje Äloveka, ki se ves prosojen postavi pred božjo svetlobo in se v njej prepozna tak, kakršen je; in ko se prepozna, prepozna in prizna tudi božjo veliÄino, njegovo svetost, njegovo ljubezen, njegovo usmiljeno voljo, skratka vso božjo resniÄnost in božji naÄrt odrešenja, kakor se je vse to razodelo v Gospodu Jezusu Kristusu.
Bolj kot beseda, bolj kot oblikovana misel je molitev dojemanje resniÄnosti, ki se takoj razcveti v hvalo, ÄešÄenje, zahvalo, prošnjo po usmiljenju njega, ki je vir vsega bivanja.
Temeljne vsebine, ki se pokažejo in se izoblikujejo v tem vseobsegajoÄem in duhovno oprijemljivem izkustvu so tele:
– dojemanje praznote stvari, ki daleÄ proÄ od božjega naÄrta; to dojemanje se spremeni v prošnjo, da bi bili mi sami rešeni pred pastmi nepomembnosti in praznine;
– dojemanje navzoÄnosti njega, ki je polnost in ni nikoli odsoten ter daleÄ od tam, kjer je kaj, kar zares obstaja;
– dojemanje živega Kristusa, v katerem je ves božji naÄrt nekako povzet in poosebljen (\"Ubi Christus, ibi regnum,\"* pravi sveti Ambrozij.); to dojemanje utemeljuje priznavanje in overovljenje odnosa obÄestva z njim, ki je edini Gospod in Odrešenik.
– dojemanje - v Kristusu - OÄetove volje kot absolutnega življenjskega vodila, tako da molitev ni veÄ krojenje božje volje po naši, ampak vedno obnavljani napor za priliÄenje našega hotenja volji OÄeta.
– dojemanje resniÄnosti Duha, izvira slehernega cerkvenega življenja, ki moli v nas, tako da molitev postaja zdihovanje po odhodu iz osame in ujetosti v individualizem in zahteva po nenehnem odpiranju božjemu kraljestvu, ki se vzpostavlja v srcih in med ljudmi, to je v Cerkvi;
– dojemanje križa kot zmage nad zlom, ki je v nas in zunaj nas; to dojemanje dela iz molitve odnos uporništva grehu, krivici in \"svetu\" ter domotožje po nebeškem Jeruzalemu, kjer je vse sveto.
Kjer je Kristus, tam je kraljestvo.