Znova moramo odkriti vrednoto milošÄine, neposrednega posega, ki si ne misli, da bo vse rešil, ampak stori, kar je mogoÄe v tistem trenutku. To je lahko dvoumna poteza. Lahko spodbuja lenobo in laž pri tistem, ki jo sprejema, medtem ko v tistem, ki jo daje, lahko prebudi misel, da se poÄuti pomembnega, ne da bi šel problemu do dna. Pri dajanju milošÄine je torej potrebna velika mera realizma, predvsem pa se je treba izogibati temu, da bi postala nadomestek za druge, bolj popolne in uÄinkovite posege. Kljub tem tveganjem pa milošÄina vsebuje veliko vrednot.
Predvsem je milošÄina poteza, ki nas sooÄa z resniÄnostjo. Tudi v naši kulturi obstajajo situacije revšÄine, ki jih je težko opredeliti in ozdraviti na družbeni ravni. Nekateri mehanizmi naše družbe napredka in ugodja še prav posebej težijo k oblikovanju neprilagojenih, obrobnih in nevkljuÄenih. Gotovo je treba poseÄi, da bi mehanizmi postali ustrezni, da ne bi povzroÄali negativnih uÄinkov; ali pa da bi tedaj, ko se taki uÄinki že pokažejo, poišÄe zdravila na družbeni ravni. V vsakem primeru je treba nekaj narediti. Ljubezen nasvetuje, kar je mogoÄe v tem ali onem primeru storiti.
In prav v tem »storiti« ter zavedajoÄ se, da bi bilo treba narediti še veliko veÄ, se zaÄrtuje druga vrednota milošÄine. Je namreÄ preroško in pouÄno dejanje. Oznanja, da nobena zemeljska družba, pa naj bo še tako popolna, ne more rešiti vseh problemov. Šele Bog bo ob dokonÄnem prihodu njegovega kraljestva obrisal vsako solzo in bo zaustavil vsako žalovanje, jok in boleÄino. V tej luÄi nas milošÄina uÄi, da se približamo bratom z veliko ponižnostjo, ne da bi se poÄutili bolj vzvišeni od njih, vendar pa z opraviÄilom, ker nam uspe narediti tako malo zanje. Poleg tega nas vzgaja k razumevanju resniÄne vrednote ljubezni: ta ima veljavo sama v sebi in ne samo, oziroma sploh ne zaradi sadov, ki jih obrodi.