Kaj je ljubezen? Tako poimenujem tisto intenzivno izkustvo, nepozabno in nezamenljivo, ki ga je mogoÄe doživeti samo z neko drugo osebo.
Torej ni ljubezni z neko abstraktno stvarjo, z neko krepostjo. Ni samotarske ljubezni. Ljubezen vedno predpostavlja drugega in se udejanja v konkretnem sreÄanju. Zato ljubezen potrebuje zmenke, pogovore, kretnje, besede, darila, ki so, Äeprav le delna in omejena, vendarle simbol popolnega daru ene osebe drugi.
Ljubezen je torej sreÄanje z drugo osebo, s katero si izmenjamo darove; je izkustvo, v katerem se da nekaj sebe. VeÄ ko daš sebe, veÄ ljubezni je tam.
Ljubezen je sreÄanje, v katerem se nam zdi drugi pomemben, na neki naÄin celo pomembnejši od nas samih. Tako pomemben, da bi v skrajnem primeru hotel, da obstaja celo na mojo škodo. ÄŒlovek odkrije, da je v ljubezni, ko opazi, da mu je drugi postal na neki naÄin pomembnejši od njega samega. Zato ljubezen lahko udejanji nekaj, kar smemo imenovati ekstaza, izhod iz sebe, iz lastnega vrtenja; gre za nekakšno ekstazo, kjer se poÄutim toliko resniÄnejšega in toliko pristnejšega, toliko bolj naravno jaz sam, kolikor bolj se darujem, se použivam in si izkljuÄno ne pripadam.