Pomembno je, da delujemo izhajajoÄ iz kršÄanskih vrednot, da pa se trudimo dospeti do dejanj, ki - ne da bi izgubila niti kanÄek evangeljskega zagona - dosežejo Äloveka v tistih globokih vrednotah, ki so pred vsako konfesionalnostjo in so skupne vsem ljudem. Naboj poÄloveÄenja, ki korenini v veri v Kristusa, je treba izraziti na oprijemljiv naÄin. Njegovega izvora ne moremo zanikati, ne da bi zanikali sami sebe in ne da bi se ponašali s tem, kar ni naše. Ker je Äisti božji dar, smo poklicani, da ga posredujemo vsakemu Äloveku na razliÄne naÄine in v razliÄnih oblikah kulture.
UÄenec evangelija je poklican tudi, da ohranja \"razliÄnost\", oziroma da zna pokazati prekipevanje evangeljske ljubezni, njeno eshatološko moÄ in ne le njeno zgodovinsko-družbeno razsežnost.
Prav zato, ker ljubezen Cerkve izhaja iz skrivnosti, je sposobna podeliti Äloveškim programom smer, obzorje, zalogo energije, kritiÄno ugovarjanje, kadar je potrebno. Da se ta prispevek ne bi izkazal kot površen in neoprijemljiv, se zahteva modro posredovanje pristojnosti in okretnosti, tako na podroÄju tehnike kot politike. Usmerjeno mora biti k oblikovanju struktur kompleksne družbe, in sicer z zavestjo o njenih mnogoterih medodvisnostih.
Na institucionalni ravni pa se svojska razliÄnost vere pretvori v solidarno sodelovanje kristjanov in obenem v prekipevanje življenjskih idealov vpriÄo zgolj legalistiÄne praviÄnosti; to je znamenje in predokus etiÄno bolj strnjenih Äloveških odnosov, odprtih v presežnostno obzorje.