KršÄanskega uboštva ne opredeljujejo dejanja, v katerih se uresniÄuje, ampak ga oblikujejo vrednote kraljestva, katerega izraža. Merilo za razloÄevanje našega uboštva je torej Kristusovo življenje, njegova \"vzvišena strogost in preprostost\" v javnem delovanju, njegova razpoložljivost vpriÄo najpomembnejših in dokonÄnih dogodkov njegovega življenja.
Naša družba je polna protislovij. Po eni strani proizvaja vedno nove reveže, izrinjene, razoÄarane, neprilagojene, vÄasih celo zapušÄene in obupane. Tedaj je naše uboštvo poklicano, da postane znamenje solidarnosti in pomoÄi tem našim bratom.
Po drugi strani pa živimo v družbi, ki se na neki naÄin lahko imenuje družba izobilja in ji grozijo nevarnosti ugodja, izpostavljena je tveganjem in privlaÄnosti potrošništva. Naše uboštvo mora biti v tej družbi nekaj drugaÄnega, neka nehomogena resniÄnost, kritika sveta, ki nas obdaja, nekaj, kar bo znamenje drugaÄnega vrednotenja oseb in dobrin.
Ker nas izkustvo poti uboštva in poti osvobajanja, veselja in navdušenja, tesno povezuje s Kristusom, nam da tudi nepriÄakovano okušati moÄ križa, njegovo sposobnost obnoviti celo najbolj zamrle situacije, navidez najbolj dražeÄe zaradi svoje negibnosti.
Nekaj Äuta, pozornosti in zavzetosti za veÄje izvajanje strogosti, uboštva, pokore in odpovedi se v vsakem prebudi v trenutku, ko odkrije evangeljske strani. Brez tega napora bi ostajale nekako neme; ko pa se naredi kakšen korak, Äetudi preprost, v tej smeri, tedaj Jezusove besede znova zazvenijo in odmevajo, si pridobijo pomen, tedaj opazimo, da doživljamo nekaj veselja in navdušenja dvanajsterih, ki so hodili za Jezusom po palestinskih poteh, potem ko so mu rekli: \"UÄitelj, glej, mi smo vse pustili in šli za teboj.\"