KršÄanskega uboštva ne opredeljujejo dejanja, v katerih se uresničuje, ampak ga oblikujejo vrednote kraljestva, katerega izraža. Merilo za razločevanje našega uboštva je torej Kristusovo življenje, njegova \"vzvišena strogost in preprostost\" v javnem delovanju, njegova razpoložljivost vpričo najpomembnejših in dokončnih dogodkov njegovega življenja.

Naša družba je polna protislovij. Po eni strani proizvaja vedno nove reveže, izrinjene, razočarane, neprilagojene, včasih celo zapušÄene in obupane. Tedaj je naše uboštvo poklicano, da postane znamenje solidarnosti in pomoči tem našim bratom.
Po drugi strani pa živimo v družbi, ki se na neki način lahko imenuje družba izobilja in ji grozijo nevarnosti ugodja, izpostavljena je tveganjem in privlačnosti potrošništva. Naše uboštvo mora biti v tej družbi nekaj drugačnega, neka nehomogena resničnost, kritika sveta, ki nas obdaja, nekaj, kar bo znamenje drugačnega vrednotenja oseb in dobrin.
Ker nas izkustvo poti uboštva in poti osvobajanja, veselja in navdušenja, tesno povezuje s Kristusom, nam da tudi nepričakovano okušati moč križa, njegovo sposobnost obnoviti celo najbolj zamrle situacije, navidez najbolj dražeče zaradi svoje negibnosti.
Nekaj čuta, pozornosti in zavzetosti za večje izvajanje strogosti, uboštva, pokore in odpovedi se v vsakem prebudi v trenutku, ko odkrije evangeljske strani. Brez tega napora bi ostajale nekako neme; ko pa se naredi kakšen korak, četudi preprost, v tej smeri, tedaj Jezusove besede znova zazvenijo in odmevajo, si pridobijo pomen, tedaj opazimo, da doživljamo nekaj veselja in navdušenja dvanajsterih, ki so hodili za Jezusom po palestinskih poteh, potem ko so mu rekli: \"Učitelj, glej, mi smo vse pustili in šli za teboj.\"