Za pogane in Grke je bil križ na splošno največja možna mera nespameti, nerazumljivosti Kristusovega pretvarjanja, češ da je mesija, božji mož. V očeh pogana in Grka lastnosti Križanega nikakor ne morejo biti lastnosti Boga. Križani nima nobene moči, sile, nadvlade, kar vse se kaže kot nekaj božjega. Prej daje izgled vdanosti, majhnosti, šibkosti. V Križanem ni videti ne Boga ne junaka in njegov slog umiranja ni niti malo primerljiv z modrečevim, kakršno je bilo Sokratovo, ki je umrl sredi umirjenosti in plemenitosti svoje odločitve.
Tu pa so dramski preobrati, kri, tema, krutost.
Kristusova smrt na križu se pokaže toliko manj božanska, kolikor vzvišenejšo podobo o Bogu imamo: Bog kot nekdo, ki se ni sposoben pomešati s svetom, nesposoben sočutja do tistih, ki so pod njim.
V križu torej fantastično padejo v krizo vrednostni modeli vrednotenja, po katerih dojemamo božje in človeško. Padejo v krizo, ki se razreši šele tedaj, ko imamo v luči Kristusovega vstajenja pogum z vero pogledati v križanega Jezusa iz Nazareta in videti, da je prav tam, na tistem križu, on za nas božja moč in modrost, njegova pravičnost, posvečenje in odrešenje. Na križu in s križa nam Jezus razodeva Očeta.