Vernikov pogled zna v Kristusovem trpljenju prepoznati sad greha, ki še vedno zori v vsakem človeku, opeharjenem za dostojanstvo, ranjenem v svojih pravicah, osiromašenem v svojem poletu. Nihče na svetu nima višjega poslanstva kot človek, in vendar se nam včasih zazdi, da nihče ni prikrajšan za tako bistvene stvari kot nekateri nam enaki.

Naš svet se je naučil pošiljati ljudi v vesolje kar z nekakšno neprizadeto mirnostjo; naučil se je narediti čudovite stvari, da bi človeka iztrgal iz stoletnega pomanjkanja in ga osvobodil boja proti revšÄini; obenem pa je dopustil, da vstajajo nenehno nove oblike trpljenja in muk, v katerih lahko prepoznavamo isto skrivnost zla in greha, ki daluje v zgodovini in od katerega nas je Kristus prišel rešit.
Kristusovo trpljenje torej hodi tudi danes po hišah tolikerih, ki trpijo: brezposelnih, tistih, ki jim je misel na prihodnost obtežena z narašÄajočim strahom; ugrabljenih, ki so razpeti med tesnobo in prizadetost; tistih, ki so bili žrtve nesmiselnega in neusmiljenega nasilja. Hodi pa tudi po hišah ostarelih, izžetih v njihovih močeh in odstavljenih v samoto - in koliko teh se trpeče pritožuje nad osamljenostjo! - in hodi po hišah tistih, ki čakajo na pravico, pa je ne uspejo doseči; tistih, ki so iz tega ali onega razloga morali zapustiti domovino, ne da bi našli novo in ne da bi se čutili sprejete, ki morda nimajo niti stanovanja, pa živijo prav blizu nas.
Skrivnost križa se obnavlja v vseh tistih, ki se čutijo izločene in ki jih naša družba označuje kot take; obnavlja se v prizadetih ali tistih, katerim kažejo pot k izhodu, ki je pravzaprav smrt: v odvisnikih od mamil, neprilagojenih, zapornikih.