Vernikov pogled zna v Kristusovem trpljenju prepoznati sad greha, ki še vedno zori v vsakem Äloveku, opeharjenem za dostojanstvo, ranjenem v svojih pravicah, osiromašenem v svojem poletu. NihÄe na svetu nima višjega poslanstva kot Älovek, in vendar se nam vÄasih zazdi, da nihÄe ni prikrajšan za tako bistvene stvari kot nekateri nam enaki.
Naš svet se je nauÄil pošiljati ljudi v vesolje kar z nekakšno neprizadeto mirnostjo; nauÄil se je narediti Äudovite stvari, da bi Äloveka iztrgal iz stoletnega pomanjkanja in ga osvobodil boja proti revšÄini; obenem pa je dopustil, da vstajajo nenehno nove oblike trpljenja in muk, v katerih lahko prepoznavamo isto skrivnost zla in greha, ki daluje v zgodovini in od katerega nas je Kristus prišel rešit.
Kristusovo trpljenje torej hodi tudi danes po hišah tolikerih, ki trpijo: brezposelnih, tistih, ki jim je misel na prihodnost obtežena z narašÄajoÄim strahom; ugrabljenih, ki so razpeti med tesnobo in prizadetost; tistih, ki so bili žrtve nesmiselnega in neusmiljenega nasilja. Hodi pa tudi po hišah ostarelih, izžetih v njihovih moÄeh in odstavljenih v samoto - in koliko teh se trpeÄe pritožuje nad osamljenostjo! - in hodi po hišah tistih, ki Äakajo na pravico, pa je ne uspejo doseÄi; tistih, ki so iz tega ali onega razloga morali zapustiti domovino, ne da bi našli novo in ne da bi se Äutili sprejete, ki morda nimajo niti stanovanja, pa živijo prav blizu nas.
Skrivnost križa se obnavlja v vseh tistih, ki se Äutijo izloÄene in ki jih naša družba oznaÄuje kot take; obnavlja se v prizadetih ali tistih, katerim kažejo pot k izhodu, ki je pravzaprav smrt: v odvisnikih od mamil, neprilagojenih, zapornikih.