Zanimivo se mi zdi vprašanje: Kdo je navaden kristjan? Kakšno je resnično mesto, ki ga ima v Cerkvi?

Problem ni od včeraj. Seveda z navadnim kristjanom ne mislim na "povprečnega" kristjana, ki samega sebe zanika, ampak tistega, ki po veri in krstu na sebi nosi odgovornost Kristusovega duhovništva, ne da bi mu bila ta odgovornost v okviru neke posebne cerkvene institucije opredeljena bodisi zakramentalno bodisi cerkvenopravno bodisi pastoralno ali organizacijsko.
Lahko bi rekli, da gre za malce abstraktno kategorijo, saj navaden kristjan, če le ni "povprečen", teži k temu, da je v moči ljubezni na voljo za služenje. In vendar se mi zdi koristno spraševati se, kakšno je njegovo mesto, kadar ga iz kateregakoli razloga (bolezen, neugoden družbeni ali kulturni položaj, preganjanja itd.) ni mogoče uradno postaviti na pomemben položaj.
Prepričan sem, da je navaden kristjan opisan v Petrovem pismu in Pavlovem pismu Rimljanom: njegovo približevanje Bogu in služenje, ki ga naklanja bratom, ni v neki sveti oblasti, ampak živi iz krsta v vsakdanjih okolišÄinah, v pokoršÄini Očetu, v imenu Kristusa, spodbujen od Duha.
Vse, kar stori (razen greha), je češÄenje in žrtev Cerkve, daritev, izročena Bogu v blagor ljudi in Bogu všečna.