Božje kraljestvo je seme: in kot vsako seme je majhno, vzeto in vrženo na vrt. Je košÄek kvasa: in kot kvas je skrito v testu sveta.

Njegove značilnosti in Jezusove so iste, pa tudi v učencu in v Cerkvi morajo odsevati, če hočeta biti njegovi priči. On je bil majhen in nepomemben s svetovljanskega stališÄa, nečist in preziran z verskega; bil je križan zaradi svoje slabosti. Vzet, vržen in skrit v grobu je prekvasil zemljo, jo raztrešÄil in dal iz nje pognati veliko drevo življenja, ki se zdaj dviga do neba.
Način, ki ga je Jezus uporabil, da bi udejanjil kraljestvo je zaznamovan s solidarnostjo in sočutjem, kar ga je privedlo, da je z nami trpel našo lastno bolečino. Ta način razodeva njegovo identiteto in resnico samo o Bogu: usmiljenje.
Je to čas kraljestva? To vprašanje pomeni tudi: kakšen smisel ima ta naša zgodovina, ki se navidez ponavlja vedno na isti način? Kakšno je odrešenje, ponujeno svetu, ki tone v zlu?
Jezus odgovarja. In kot prvo nam govori: "Ne gre vam, da bi poznali čase in trenutke, ki jih je Oče prihranil svoji odločitvi." To pomeni, da so časi in prilike kraljestva popolnoma v rokah njega, v katerega moremo povsem zaupati, ker je naš oče in gospodar stvarstva. Božje kraljestvo je od Boga in ne od človeka! To naj nam bo dovolj, da se osvobodimo vsake tesnobe in strahu.
Bog je pred tem svetom in pred to zgodovino. On edini jo pozna do dna in jo vodi v prid vseh svojih otrok, ki jih neskončno ljubi. Treba se je otresti misli o nekem posebnem času ali trenutku, ko se začne kraljestvo in konča ta svet.
Edini posebni čas je edini, ki je: sedanji trenutek, v katerem smo poklicani, da ga živimo kot otroci in bratje. Kdor sanja o drugih časih, odteguje kršÄanski veri njeno oprijemališÄe v resničnosti.