Ni prave komunikacije zunaj tiste resniÄnosti, od katere, v kateri in za katero je bil Älovek ustvarjen, to pa je skrivnost OÄeta, Sina in Svetega Duha, njihova vzajemna ljubezen, njihov neprekinjeni dialog. Bog ustvarja Äloveka po svoji podobi in liku in vsak ustvarjeni Älovek nosi v sebi odtis Trojice, ki ga je ustvarila. Ta odtis se kaže tudi v sposobnosti in potrebi, da se postavimo v odnos z drugimi v komunikaciji. Pripoved o tem, kako se je Sveti Duh spustil nad apostole, in njihova sposobnost, ki je iz tega sledila, da se izražajo in da jih razumejo v vseh jezikih - s tem je presežena lingvistiÄna zmeda iz Babilona - je ena najbolj izrazitih ikon tega daru, ki ga Bog radodarno deli svojemu ljudstvu. Binkoštni dar Svetega Duha torej prebuja izredno sposobnost komuniciranja, znova odpira v Babilonu pretrgane kanale komunikacije in znova vzpostavlja možnost preprostega in pristnega odnosa med ljudmi v imenu Jezusa Kristusa.
Komunikacija Boga, ki se udejanja v zavezi, prebuja ljudstvo; ljudstvo je pravzaprav rezultat tega božjega delovanja. Iz tega nam postane jasno, da so tudi Äloveška združenja, ovita z božjim komunikacijskih tokom (družina, skupnost, ljudstvo, skupnost narodov, Cerkev) prvenstvena mesta za Äloveško komunikacijo, zanje pa jamÄi in jih podpira milost božje skrivnosti, ki jih giblje, da postajajo kanali pristne medÄloveške komunikacije.