Obstaja širok pojav, ki v organski enovitosti objema besede, kretnje, duhovno držo, dogmatične in pastoralne posege. Znotraj tega pojava celo kršÄansko občestvo ob pomoči Svetega Duha (čeprav ni več navdihnjeno tako, kot so bili preroki in apostoli) in ob nenehnem poslušanju poučevanja apostolov, izhajajoč iz Svetega pisma in opirajoč se na razne skrivnosti - med katerimi je še posebej pomembno hierarhično učiteljstvo - v potekanju stoletij sprejema božjo besedo, besedo križa, ustno in zapisano preroško in apostolsko besedo, jo ponovno udejanja, z njo moli, jo brani pred krivimi razlagami, jo poživlja in dela učinkovito v vedno novih človeških okolišÄinah, jo oznanja v današnjosti vsakega časa.

Ta zapleteni pojav - ki ga je tako težko opredeliti v vsej njegovi celovitosti - ta vselej živa matica je tako imenovano izročilo.
Izročilo pomeni življenjski kontekst, v katerem se božja beseda predaja iz enega kršÄanskega rodu v drugega. In prav to življenjsko okolje pomaga posameznim vernikom in raznim skupnostim, da se približajo Svetemu pismu. To pa na tak način, da se s pomočjo nekega verza osvobodi zablod in izobličenj; s pomočjo nekega drugega verzu pa se bogati, dobiva rodovitnost, odmevnost in sposobnost svetovati konkretno delovanje. Tako lahko Jezus, Očetova živa beseda, prek evharistije, Svetega pisma in pridiganja Cerkve, omogoči, da vsak človek postane božja beseda, kerygma za svoje okolje in za svoj čas.