Evangelist Matej nam s pomočjo zgovornih simbolov opisuje naporno romanje človeka in ljudstev po poti iskanja resnice in središÄa njihovega bitja. To težavno popotovanje pa pripelje do priznanja kralja Mesija, do adoracije in do darovanja najdragocenejšega, kar ima človek. V romanju modrih vsak od nas prepoznava samega sebe, svoje temine in svoje trenutke luči.

Iskati božje obličje v znamenjih zgodovine, še posebej v nedvoumnih znamenjih, ki jih je pustil za seboj Jezus iz Nazareta, je še danes dostojsnstvena in močna poklicanost za vsakega človeka; ko nekomu pri tem ponudimo orodja, s tem zares služimo vsaki človeški osebi.
Niti Herod se ni branil tega minimuma iskanja: vprašal je duhovnike in pismouke, dal si je prebrati nekaj strani Svetega pisma. ÄŒe bi neka civilizacija, zlasti zahodna - ki je prejela v dedišÄino zaklade Svetega pisma -, imela študij svetih besedil za nekaj obrobnega in zlahka odrinjenega, bi ne prepoznala najglobljega vzdiha človekovega srca, ki se sprašuje po resnici in jo išÄe.
V Matejevem odlomku vidimo, kako so izražena bistvena dejanja tega iskanja: spraševati, pozanimati se, prebrati, poslušati; to so stopnje duhovnega in verskega iskanja, ki ne zahtevajo več dolgih in pustolovskih potovanj, kakršno je bilo potovanje modrih, ampak pričakujejo neki minimum zmage nad lastno lenobo, neki minimum napora pri spraševanju in razmišljanju.