ÄŒe se hočemo resno soočiti s prihodnostjo, je prva krepost, ki jo za to potrebujemo, intelektualno poštenje, ki se ne zaustavlja pri čustvenih poenostavljanjih. Gre za poštenje človeka, ki hoče stvari poznati do dna; intelektualno poštenje glede vseh problemov, ki so v igri; intelektualno poštenje, ki mora postati metoda življenja, raziskovanja, izražanja v kulturi.

Od tega poštenja, ki mora prežeti raziskovanje, besedo, govorico, smo nedvomno še daleč. Zato pa se intelektualno poštenje postavlja kot težka dolžnost ob problemu vojne in miru, oboroževanja in razorožitve, ob iskanju pogojev za blagostanje, za razvoj, za delo, za reševanje brezposelnosti, za večjo moralno zahtevnost, za gospodarsko obnovo.
Intelektualno poštenje se mora uveljaviti v politični govorici, v njenih predlogih in programih, v znanosti in v poljudni razlagi odkritij. Intelektualno poštenje se mora uveljaviti tudi v verski govorici, ker bi človek še vse prerad delal kar hitre sklepe, intelektualne bližnjice, ki niso vselej upravičene, samo da bi lahko nekaj zatrdil, samo da bi dosegel potrditev, oblikoval mnenje v korist nekoga ali nečesa. Brez vzgoje k intelektualnemu poštenju človek ne more upati, da se bo lahko soočil z izzivi sedanjega časa v tako kompleksni družbi, kot je naša.
Od tod izhaja tudi pomen šole in pomen slehernega jezika - od javnega komuniciranja do časnikarske in televizijske govorice - da bi se vzgojili za spoštovanje resnice, za kritičnega duha, za sposobnost umerjene rabe besed, s tem mislim na pridevnike, prislove, za sposobnost objektivnega upoštevanja okolišÄin.