ÄŒe se hoÄemo resno sooÄiti s prihodnostjo, je prva krepost, ki jo za to potrebujemo, intelektualno poštenje, ki se ne zaustavlja pri Äustvenih poenostavljanjih. Gre za poštenje Äloveka, ki hoÄe stvari poznati do dna; intelektualno poštenje glede vseh problemov, ki so v igri; intelektualno poštenje, ki mora postati metoda življenja, raziskovanja, izražanja v kulturi.
Od tega poštenja, ki mora prežeti raziskovanje, besedo, govorico, smo nedvomno še daleÄ. Zato pa se intelektualno poštenje postavlja kot težka dolžnost ob problemu vojne in miru, oboroževanja in razorožitve, ob iskanju pogojev za blagostanje, za razvoj, za delo, za reševanje brezposelnosti, za veÄjo moralno zahtevnost, za gospodarsko obnovo.
Intelektualno poštenje se mora uveljaviti v politiÄni govorici, v njenih predlogih in programih, v znanosti in v poljudni razlagi odkritij. Intelektualno poštenje se mora uveljaviti tudi v verski govorici, ker bi Älovek še vse prerad delal kar hitre sklepe, intelektualne bližnjice, ki niso vselej upraviÄene, samo da bi lahko nekaj zatrdil, samo da bi dosegel potrditev, oblikoval mnenje v korist nekoga ali neÄesa. Brez vzgoje k intelektualnemu poštenju Älovek ne more upati, da se bo lahko sooÄil z izzivi sedanjega Äasa v tako kompleksni družbi, kot je naša.
Od tod izhaja tudi pomen šole in pomen slehernega jezika - od javnega komuniciranja do Äasnikarske in televizijske govorice - da bi se vzgojili za spoštovanje resnice, za kritiÄnega duha, za sposobnost umerjene rabe besed, s tem mislim na pridevnike, prislove, za sposobnost objektivnega upoštevanja okolišÄin.