Kot že samo ime pove, je homilija "pogovor", "druženje". V pogovornem slogu, ki je lasten komunikaciji med znanci, se objavi vero in jo predloži bratom. ÄŒe poudarimo ta vidik, ne pomeni samo, da hočemo izpostaviti primernost preprostega in prijateljskega sloga, po katerem se mora ravnati homiletično oznanjevanje; vsebuje tudi prepričanje, da je homilija že po naravi dialoško dejstvo.

Kdor veruje v Besedo in se je oklepa, podaja lastno vero kot skupno dobro in jo daje na voljo drugim, da bi v njih spodbudil, da začne izvirati resnična sposobnost sprejemanja božjih darov.
Prepričan sem, da taka razlaga vloge pridigarja pomeni tudi, da sebi in drugim nenehno razodevamo, kako globoko in bogato živimo duhovniško služenje. ÄŒutimo, da smo bratje med brati; z vsemi silami se trudimo, da bi med nami krožila "domača govorica", ki jo neposredno gradi sprejemanje meril in občutljivosti, kakor jih podaja božja beseda. Kdor se vzgaja, da bi pridigal v tem duhu, se vzgaja tudi, da bi živel v istem duhu mnogovrstnih odnosov z brati in sestrami v občestvu, kjer je pastir. Podobno bo tudi tisti, ki svojo duhovniško službo dojema kat služenje bratom, ki jim pomaga, da živijo z miselnostjo vere v raznoraznih okolišÄinah njihovega vsakdanjega življenja, tudi dovolj moder, da bo ovrednotil in globoko ljubil ta trenutek - namreč homilijo -, ko ta življenjska drža postane tudi javno "služenje" znotraj velikega nedeljskega srečanja.