Danes se dogaja, da je vpriÄo smrti Älovekovo najmoÄnejše hrepenenje v tem, da ne bi trpel ne zaradi svoje boleÄine niti zaradi boleÄine drugega. Lahko se zgodi potemtakem, da Älovekoljubni napori v sooÄanju z umirajoÄim ne sežejo dlje od zgolj olajševanja trpljenja, pa naj bo to telesno ali duhovno. Ko se postavimo v to perspektivo, se lahko pripeti, da uspemo upraviÄiti celo evtanazijo, ki jo razumemo v ožjem pomenu kot pospešitev smrti bližnjega, da bi njemu in sebi zmanjšali neizogibno trpljenje.
V tem smislu je evtanazija simptom propada upanja. Ni namreÄ mere za trpljenje, ki ga je Älovek še sposoben prenesti, razen tiste, ki jo postavi upanje, ki ga drži pokonci. Tisto, kar moramo torej iskati vpriÄo zadnjega življenjskega izkustva, je torej poveÄanje upanja, medtem ko se trudimo zmanjšati trpljenje.
ÄŒe je videti pretežko že to, da bi dali smrti bolj domaÄo besedo in prijaznejš obraz, in mnogim našim sodobnikom povsem nemogoÄe, je za vse to najbrž kriva naša navada, da hoÄemo vedno vse narediti v naglici in z visokoleteÄimi besedami. Težko nam je postalo izgovoriti besede in izvršiti dejanja, ki jim ni mogoÄe takoj izmeriti rezultata z obraza in iz odgovora naših sogovornikov.
In nasprotno, besede in kretje, sposobne izraziti Äustva in smisel stvari in torej tudi smisel smrti, so lahko samo besede in kretnje potrpežljivosti, vržene kot seme v zemljo; niso vržene v grenkobi, ampak z zavestjo, da bodo obrodile sad šele pozneje.