Danes se dogaja, da je vpričo smrti človekovo najmočnejše hrepenenje v tem, da ne bi trpel ne zaradi svoje bolečine niti zaradi bolečine drugega. Lahko se zgodi potemtakem, da človekoljubni napori v soočanju z umirajočim ne sežejo dlje od zgolj olajševanja trpljenja, pa naj bo to telesno ali duhovno. Ko se postavimo v to perspektivo, se lahko pripeti, da uspemo upravičiti celo evtanazijo, ki jo razumemo v ožjem pomenu kot pospešitev smrti bližnjega, da bi njemu in sebi zmanjšali neizogibno trpljenje.

V tem smislu je evtanazija simptom propada upanja. Ni namreč mere za trpljenje, ki ga je človek še sposoben prenesti, razen tiste, ki jo postavi upanje, ki ga drži pokonci. Tisto, kar moramo torej iskati vpričo zadnjega življenjskega izkustva, je torej povečanje upanja, medtem ko se trudimo zmanjšati trpljenje.
ÄŒe je videti pretežko že to, da bi dali smrti bolj domačo besedo in prijaznejš obraz, in mnogim našim sodobnikom povsem nemogoče, je za vse to najbrž kriva naša navada, da hočemo vedno vse narediti v naglici in z visokoletečimi besedami. Težko nam je postalo izgovoriti besede in izvršiti dejanja, ki jim ni mogoče takoj izmeriti rezultata z obraza in iz odgovora naših sogovornikov.
In nasprotno, besede in kretje, sposobne izraziti čustva in smisel stvari in torej tudi smisel smrti, so lahko samo besede in kretnje potrpežljivosti, vržene kot seme v zemljo; niso vržene v grenkobi, ampak z zavestjo, da bodo obrodile sad šele pozneje.