Evharistija je z vso zakramentalno ojkonomijo (božjim načrtom), ki jo povzema, "znamenje", ki ga je hotel Jezus sam in ga on tudi nenehno upravlja; to pa celo z osebno in resnično navzočnostjo, da bi vzpostavil povezavo med tem dokončnim in neizčrpnim "znamenjem" božje ljubezni, v čemer je velikonočna skrivnost, in znamenjem Cerkve. Cerkev je namreč občestvo tistih, ki "se spominjajo" Kristusa in njegove velikonočne skrivnosti in se v moči Kristusa samega, ki se ponavzočuje v evharistiji, ljubijo, kot ljubi on. S tem, ko pričujejo za ljubezen do vseh, skušajo vse vključiti v to občestvo ljubezni, ki prihaja od Boga.

Preseči je torej treba neko brezosebno in mehanično pojmovanje odnosa med evharistijo in Cerkvijo, kakor da bi bila Cerkev, ki jo vzpostavlja evharistija, neka od svobode, inteligence, soodnosnosti kršÄenih ločena stvarnost. Ni resnične in polne evharistije brez osebnega sodelovanja vernika...
Evharistijo zares razumemo in sprejmemo ne le, kadar se opravlja določene stvari v zvezi z njo (ko se jo obhaja, jo časti, jo sprejema z dolžno pripravo itd.) ali ko se opravljajo določene stvari na osnovi nje (ko se imamo radi, se borimo za pravičnost itd.), ampak tudi in predvsem, ko postaja "forma", izvir in operativni model, ki s seboj zaznamuje skupnostno in osebno življenje vernikov. Kristus velikonočne skrivnosti se v evharistiji ponavzočuje in postaja dejaven v Cerkvi. On je Sin, poslušen Očetovi besedi. Je Sin, ki v deju podaritve lastnega življenja iz ljubezni najde v dramatični in pretresljivi molitvi, s katero se obrača na svojega "abba", pogum, mero in normo lastnega odnosa do ljudi. Zato pa obhajanje evharistije udejanja samo sebe, ko stori, da verniki - tako kot Kristus - dajo "telo in kri" za brate in pokleknejo v poslušnosti in sprejemanju, ko priznavajo, da je vse to Očetov dar.