Evangelizacijo razumem kot prvo oznanilo evangelija tistemu, ki še ne veruje; pa tudi kot nadaljnje oznanilo, ki je vedno povezano z vsakim dejanjem ponovne predložitve evangeljskega sporočila (homilija, kateheza, bogoslužje).

Evangelizacijo oseb spremlja tudi evangelizacija kultur. To je nevsiljivo in kritično prepajanje, ki ga udejanja življenje po evangeliju v miselnosti in življenju ljudi. Evangelizacijo je mogoče uresničevati v izrecni obliki (oznanilo, besedna razlaga, slovesnosti...) ali v vključni obliki, s pričevanjem po evangeliju spremenjenega življenja (npr. s pričevanjem dobrote).
Evangelizacija ne pomeni nujno, da vse ljudi naredimo za kristjane, niti, da bi v cerkev privedli vse kršÄene, še zlasti tiste, ki so nehali zahajati vanjo. Jezus je evangeliziral tudi v Nazaretu, v Korozainu, v Betsajdi, kjer njegove besede niso sprejeli. Evangelizirati pomeni predvsem širiti veselo oznanilo z dejanji in besedami in udejanjati to sporočilo, tako da bo mogoče vsakemu človeku dobre volje razumeti veselo oznanilo v njegovih najbolj pristnih oblikah in ga potem poglobiti in, če se tako odloči, sprejeti.