Kaj razumemo kot duhovnost? Da bi odgovoril na to vprašanje, se pustim voditi odlomku pisma apostola Pavla Rimljanom, kjer govori o \"življenju po Duhu\".
Na uvodni način je mogoče razumeti kot \"duha\" človekovo samopreseganje, hrepenenje po pristnosti, kot tisto v meni, kar me sili, da grem dalje, onstran, naprej in naprej.
\"Življenje po Duhu\" je torej življenje, ki je glede na posamezen primer poslušno vzgibom po pozornem dojemanju dejstev, po radovoljnem razumevanju, po prepušÄanju prostora domišljiji, inteligenci, ustvarjalnosti, nemiru, moralnemu preseganju, politični, umetniški ali ljubezenski strasti, mističnemu vzgonu.
Lahko rečemo, da se človekova duhovnost izroča v pokoršÄino štirim temeljnim zapovedim: bodi pozoren, bodi razumen, bodi odgovoren, bodi sposoben staviti na tisto, kar se pokaže kor prav in resnično. Brez te četverne poti ni napora po pristnosti, ni duhovnosti; je pa neka približnost, izpeljava ali razkroj.
Ko pa se prehodi pot v teh štirih odsekih, zacvetijo resnična polja človekove duhovnosti: kulturne, družbene, umetniške in verske.
Kaj je kršÄanska duhovnost? Opredelitev se ne spreminja: je \"življenje po Duhu\", kjer pa duha ne razumemo več v splošnem smislu, ampak določeno in oprijemljivo, to je Duh Jezusa Kristusa.
Za kristjana \"živeti v Duhu\" pomeni, da se pusti gibati, navdihovati, voditi tistemu Duhu, ki je gibal, navdihoval in vodil Jezusa Kristusa.
KršÄanska duhovnost se torej prvenstveno in točno sklicuje na Kristusa, kakor je prikazan v štirih evangelijih (pomislimo na blagre, na prilike).
Na drugem mestu pa se sklicuje na zgodovinske figure, katerim je v teku stoletij bil priznan značaj \"petega evangelija\", to je, v svojem času so na pristen način prikazali življenje po Duhu ali duhovnost, ki je bila v Jezusu Kristusu.