Duhovnik je današnja ikona Gospoda Jezusa, sveÄenika, uÄitelja in dobrega pastirja, ki daje življenje za Äredo, ki utemelji in zida Cerkev. Vstali Kristus se postavi kot oseba v razgovoru prekipevajoÄe ljubezni (\"Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot tile?\") prav s tistim, katerega kliÄe in pošilja past Äredo, tako da posnema razpoložljivost uÄitelja vse do podaritve življenja: \"‘In drug te bo opasal in te peljal, kamor noÄeš.\' To mu je rekel, da bi pokazal, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga.\"
Poslednji cilj in globoki smisel našega uboštva je v tem: oÄitno in uÄinkovito pokazati današnjemu Äloveku pastirsko in graditeljsko ljubezen Kristusa, ki je umrl in vstal, in to s pomoÄjo vedno globlje identifikacije z njegovim brezpogojnim darovanjem sebe iz ljubezni do OÄeta in do bratov.
Takšno je bilo Pavlovo apostolsko uboštvo: gre za to, da obleÄemo Kristusa, da bi on mogel biti vse v vseh. Nismo vpriÄo neke teoretiÄne trditve. Apostol ljudstev je vse to izkusil, edinstveno izkusil, a je to izkustvo odprto vsem tistim, ki ne zadržijo zase in v sebi niÄesar veÄ.
To je trenutek, ko se Älovek pusti križati s Kristusom vse do krika: \"Ne živim pa veÄ jaz, ampak v meni živi Kristus. To življenje mesa pa živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in dal sam sebe zame.\"
\"Ne živim veÄ jaz, ampak v meni živi Kristus.\" To je višek in vrhunec Äloveškega uboštva v popolni razlastitvi lastnega bivanja in delovanja. To je vrhunec bogastva in smisla kršÄanskega smisla življenja.
Življenje, darovano Bogu in bratom v ljubezni. Brez preraÄunljivosti in strahov, brez zahtev in omejitev, brez nezvestobe in nadomestkov. Zastonjska ljubezen, polna veselja, vedno nova in prekipevajoÄa od življenjskih sil, pozorna in obzirna, moÄna in nežna.