\"Narediti si nekoga za bližnjega\", da bi bili družina. To ne zadeva neposredno ravni \"narediti\", ampak raven \"biti\"; to se križa s tisto globoko skrivnostjo bližine, ki je smisel in temelj vsega družinskega obstoja in od koder se po pravici poraja tudi zavzetost na ravni delovanja.
Prva naloga kršÄanske družine, varuhinje božje bližine, je, da ponudi vsem bratom v veri in vsemu svetu, tudi Äe ta ne razume, priÄevanje Boga, ki je dar, ki se je razlastil, da bi lahko prebival v Äloveku, ki je hotel Äloveka v nerazdružljivem obÄestvu s seboj.
Naj to ne bo videti lahka naloga. V našem Äasu si na osnovi raznovrstnih izzivov izmišljajo in predlagajo oblike družinskega življenja, ki vse preveÄ spominjajo na nekakšno zaÄasno sobivanje, na delovno pogodbo, na skupno življenje, ki se lahko poljubno zaÄne in prav tako konÄa. Jasno, moÄno in pogumno priÄevanje o tem, kaj je družina v skladu z božjim naÄrtom, potemtakem ni veÄ toliko naÄin, kako si postati bližnji, ampak edina, izkljuÄna in nenadomestljiva zavzetost, da bi ohranjali živo bližino, ki vam je bila podarjena in za katero priÄujete.
Gotovo vse to vsebuje tudi neko delovanje, \"da bi ljudje videli vaša dobra dela in slavili oÄeta, ki je v nebesih.\"
\"Narediti si nekoga za bližnjega\" pomeni vse to, toda vse mora biti odvisno ob tega, da \"smo bližnji\". Skrb za to, da ostanemo bližnji v moÄi božje bližine, in tudi napor, da bi postali bližnji v služenju bratom, oboje je odvisno od tistega skrivnostnega trenutka, ki ga je morda tako težko najti v utrujajoÄem ritmu dneva, a je obenem tako dragocen in nenadomestljiv, namreÄ od trenutka družinske molitve.