\"Narediti si nekoga za bližnjega\", da bi bili družina. To ne zadeva neposredno ravni \"narediti\", ampak raven \"biti\"; to se križa s tisto globoko skrivnostjo bližine, ki je smisel in temelj vsega družinskega obstoja in od koder se po pravici poraja tudi zavzetost na ravni delovanja.

Prva naloga kršÄanske družine, varuhinje božje bližine, je, da ponudi vsem bratom v veri in vsemu svetu, tudi če ta ne razume, pričevanje Boga, ki je dar, ki se je razlastil, da bi lahko prebival v človeku, ki je hotel človeka v nerazdružljivem občestvu s seboj.
Naj to ne bo videti lahka naloga. V našem času si na osnovi raznovrstnih izzivov izmišljajo in predlagajo oblike družinskega življenja, ki vse preveč spominjajo na nekakšno začasno sobivanje, na delovno pogodbo, na skupno življenje, ki se lahko poljubno začne in prav tako konča. Jasno, močno in pogumno pričevanje o tem, kaj je družina v skladu z božjim načrtom, potemtakem ni več toliko način, kako si postati bližnji, ampak edina, izključna in nenadomestljiva zavzetost, da bi ohranjali živo bližino, ki vam je bila podarjena in za katero pričujete.
Gotovo vse to vsebuje tudi neko delovanje, \"da bi ljudje videli vaša dobra dela in slavili očeta, ki je v nebesih.\"
\"Narediti si nekoga za bližnjega\" pomeni vse to, toda vse mora biti odvisno ob tega, da \"smo bližnji\". Skrb za to, da ostanemo bližnji v moči božje bližine, in tudi napor, da bi postali bližnji v služenju bratom, oboje je odvisno od tistega skrivnostnega trenutka, ki ga je morda tako težko najti v utrujajočem ritmu dneva, a je obenem tako dragocen in nenadomestljiv, namreč od trenutka družinske molitve.