Dejstvo, da imamo nekaj v lasti, ima zagotovo neke pozitivne prvine; razodeva potrebo, ki je prirojena Älovekovi osebi, da se razvija, da razpolaga z nekimi orodji.
Toda tam, kjer posedovanje navidez izraža vso svojo moÄ samo s tem, da se ukoreninja v nekem absolutnem jazu, ki je poslednje pokazalo lastne identitete, iz tega izhaja sklep: Sem, kolikor imam; kar imam - denar, ugled, oblast, vpliv -, vse to me oznaÄuje, mi omogoÄa, da sploh sem.
Delovanje pa je veÄ kot zgolj pridobivanje oblasti, je veÄ kot gospodovanje; je pisanje lista svoje lastne svobode in lastnega dostojanstva na težkem ozadju zgodovinskih dogajanj.
Tedaj se življenje oseb, njihovo sreÄevanje in njihovi odnosi odpro za vprašanje o poslednjih pomenih.
Onstran avtonomije oblasti si utira pot prostor svobode, možnost priznanja drugega, darovanja sebe. In tako, samo tako se preseže zlobno zavest nekega egocentrizma, ki hoÄe vedno naprej in naprej: proti kratkotrajnemu užitku, proti prostemu Äasu, ki se ga razume zgolj kot bežanje. Vse to izdaja prepriÄanje, kakor da je Äas dela in ekonomskih dejavnosti pravzaprav Äas pogojenosti in suženjstva.
ÄŒlovek je resniÄno pristno on sam, Äe to zmore biti vsak trenutek v svojih dejavnostih in v vseh razsežnosti svoje osebnosti.