Dejstvo, da imamo nekaj v lasti, ima zagotovo neke pozitivne prvine; razodeva potrebo, ki je prirojena človekovi osebi, da se razvija, da razpolaga z nekimi orodji.

Toda tam, kjer posedovanje navidez izraža vso svojo moč samo s tem, da se ukoreninja v nekem absolutnem jazu, ki je poslednje pokazalo lastne identitete, iz tega izhaja sklep: Sem, kolikor imam; kar imam - denar, ugled, oblast, vpliv -, vse to me označuje, mi omogoča, da sploh sem.
Delovanje pa je več kot zgolj pridobivanje oblasti, je več kot gospodovanje; je pisanje lista svoje lastne svobode in lastnega dostojanstva na težkem ozadju zgodovinskih dogajanj.
Tedaj se življenje oseb, njihovo srečevanje in njihovi odnosi odpro za vprašanje o poslednjih pomenih.
Onstran avtonomije oblasti si utira pot prostor svobode, možnost priznanja drugega, darovanja sebe. In tako, samo tako se preseže zlobno zavest nekega egocentrizma, ki hoče vedno naprej in naprej: proti kratkotrajnemu užitku, proti prostemu času, ki se ga razume zgolj kot bežanje. Vse to izdaja prepričanje, kakor da je čas dela in ekonomskih dejavnosti pravzaprav čas pogojenosti in suženjstva.
Človek je resnično pristno on sam, če to zmore biti vsak trenutek v svojih dejavnostih in v vseh razsežnosti svoje osebnosti.