Sociološke raziskave potrjujejo vtis, ki ga zlahka dojamemo. Še zlasti med mladimi se širijo oblike odpora do dela. To je dejstvo, ki zahteva natanÄno razlago. V veÄini primerov to ne pomeni zavraÄanja dela kot takega, ampak doloÄenega naÄina dela: tistega, ki ne zmora pokazati neke upraviÄenosti, nekega spodobnega razloga. Gre za zavraÄanje, ki vsebuje tudi tiho zahtevo, naj bo delovni Äas, ki predstavlja obÄuten del lastnega Äasa, "kakovostno" zadovoljiv, to je solidaren in v skladu z motivi, ki zmorejo upraviÄiti življenjsko poslanstvo. To je torej povsem etiÄna zahteva, Äe kot etiko razumemo to, kar zadeva globoke razloge življenja in konkretne naÄine, kako to uresniÄevati.
Mnoga znamenja potrjujejo to razlago, na primer vedno moÄnejše zanimanje za prostovoljno delo, za delo, kjer se ekonomsko povraÄilo, družbeni ugled in materialna gotovost umaknejo pred ne le post-materialistiÄnimi motivacijami, ampak tudi specifiÄno etiÄnimi: solidarnost z najbolj šibkimi, z najbolj nesreÄnnimi, z nezavarovanimi. "Kdor hoÄe rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel." Preden so bile te besede zapisane v evangeliju, so bile na neki naÄin že zapisane v srce vsakega Äloveka.
Kakšen paradoks - na to nas spominjajo evangeljske besede in jih potrjuje izkustvo v vsakem Äasu - Älovek najde sebe, uspe premagati nemir in tesnobo, ki ga stiskata, ko pozabi nase, ko razlog za svoje odloÄitve postavi ven iz sebe, torej ne v izkljuÄnem iskanju lastne koristi.
Tam, kjer je življenje navidez izgubljeno, ker je svobodno podarjeno, dano na razpolago za pomoÄ in služenje bližnjemu, tam je življenje pridobljeno.
To je najvišje merilo in tudi merilo, ki odloÄa o "kakovosti" posameznikovega in skupnostnega življenja. In prav v prid takšni kakovosti daje danes delo bistven prispevek, v dobrem ali v slabem.