ÄŒlovek je subjekt, partner v razgovoru z Bogom. Vsakdo ima dostojanstvo tega osebnega razgovora in zato vsaka oseba zasluži najvišje spoštovanje. Najsi bo moralno ali zakonsko stanje človeka tako ali drugačno, ga Bog išÄe, ga kliče k osebnemu razgovoru, ga Duh prešinja v notranjosti, da bi se obrnil na Boga kot na Očeta.

Spoštovanje do človeka pomeni tudi spoštovanje do njegove skrivnosti, ki ji ne moremo nikoli prodreti do poslednjih globin. Nikoli je ne moremo programirati, kvečjemu jo lahko sprejmemo, jo spremljamo z vsemi zunanjimi spodbudami, ki so vezane z dinamiko Besede, ki nam je posredovana po prerokih in zato predpostavlja cerkveno, homiletično in celo zakonsko in zakonodajno spodbudo. In vendar se je treba vselej zavedati, da skrivnost osebe pozna samo Bog; in kar se ne zgodi danes, se bo lahko zgodilo jutri.

Bog ima čas za vse. ÄŒlovek seje in ne ve, kdaj bo žel. V pastoralnem delovanju sejemo in ne vemo, kdaj in kako bomo želi, kakšen bo odgovor. Zaman bi se vznemirjali ali si grenili življenje ali se varali; kajti božja skrivnost bo verjetno ob času, ki nam je neznan, požela to, kar smo mi sejali v solzah.
Kaj ni izkustvo Monike z Avguštinom prav izkustvo spoštovanja skrivnosti? Molila je, jokala je, vendar pa je tudi prijateljsko spremljala sina, obenem pa čakala na božji trenutek.