Besedila o Jezusovem izvoru nam ne posredujejo nobene podrobnosti glede njegovega rojstva razen tega, da se je rodil v okolici Betlehema in da je bilo dete položeno v jasli za živino. Ta podrobnost se v pripovedi evangelista Luka ponovi kar trikrat in je za nas droben, a pomenljiv ključ za branje in razumevanje celotnega dogodka.

Ta otrok se je na neki način rodil kot toliko drugih otrok. Zaman bi iskali pri njem kakšno znamenje, ki bi kazalo na njegovo božje poreklo. Vendar pa izredna revšÄina njegovega prvega stanovanja, nesprejemljiva celo za uboge beduinske pastirje, ki so imeli vsaj svoj šotor, na katerega so bili lahko ponosni, preseneti slučajnega mimoidočega ali pa tistega, ki ga je tja poklical glas z višave.
Za vsakega človeka, tudi za neverujočega, je neprilika te mlade družine povabilo, da odpre srce.
Za tistega, ki se približa z očmi vere, pa je povrh tega tudi v dneh večjega blagostanja nepozabno znamenje tistega, kar ima svojo veljavo v božjih očeh, in tistega, kar je pri Bogu brez vrednosti.
Toliko jih je med nami, ki so brez stanovanja, dela ali gotovosti; in še več je takih, za katere stanovanje ni stanovanje, ker je v njem zamrla ali pa umira ljubezen.
In toliko jih je - bolje rečeno, toliko nas je -, ki govorijo, da verujejo v Kristusa, oznanjajo, da je otrok iz jaslic Učitelj in Gospod, ki pa pri dejanskem odločanju za vrednote daleč bolj cenijo "imeti" kot pa "biti".
"Imeti" ni greh; tudi Jezus je nekaj časa imel svojo hišo, svoje delo in dostojanstven način življenja, podoben tistemu, ki so ga tedaj imeli delavci v njegovem narodu. Greh pa je, če bolj cenimo "imeti" kot pomembnejše vrednote življenja.
Nobene resničnost ni, ne osebne ne družbene ne politične ne cerkvene, ki je ne bi bilo treba podrediti temu načelu.