Edini način, da lahko bolezen preživimo - in ne le prebijemo kot mrtvi čas našega človeškega obstoja - bi bil takšen, ki bi nam omogočil, da v bolezni prepoznamo nekakšen smisel, nekakšen pozitiven namig za pot duha, pa čeprav so udje zaradi trpljenja in ponižanja telesnosti onemogočeni. Prepoznati tovrstni smisel v bolezni je zagotovo mogoče, a le pod pogojem, da se znova vprašamo o smislu človekovega življenja.

ÄŒe hočemo spoznati, da se tudi iz tega, kar pretrpimo, in predvsem iz tega hrani človekova svoboda, je potrebno najprej priznati, da ima vsaka človekova svoboda svoj začetek v znamenju poslušnosti.
Ko se človek nauči premagovati posestniško in vase zaprto gledanje na zemeljske dobrine, se nauči verovati in upati tudi onkraj izginotja teh dobrin.
Ko človeka zapusti zdravje, ga to ne privede k črnogledemu sklepanju, češ da je zdaj življenje nemogoče, ampak vodi prej h klicanju in upanju v neko drugačno zdravje ali odrešitev, ki doseže človeka, ko ima že sklenjene svoje nedejavne roke.
Poslednje trpljenje smrtne bolezni je človekovo izkustvo, v katerem se skrivnostno izkusi najvišja svoboda: svoboda vere in ne svoboda del.
Pri tej poslednji bitki sodelujejo tudi bratje in sestre, ki so se oddaljili in so tudi sami nemočni v dejanjih in besedah; blizu pa so v sami drži njega, ki doživlja smrtni boj, to je s sklenjenimi rokami, v veri in molitvi.
Njihova vztrajnost in njihov pogum, ko ostajajo ob bratu, ki trpi, čeprav ne morejo zanj prav nič storiti, je resnični način, kako sodelovati in stopati v odnos s trpečim, odnos, ki gre onkraj sleherne besede.