V deželi našega popotovanja je neki "kraj", kjer odrešilna beseda odmeva z izredno uÄinkovitostjo: sveto bogoslužje.
To je resniÄno neprekinjeni pogovor med Besedo in Älovekom, ki je poklican, da postaja odmev te božje Besede same. Sveto bogoslužje je pravzaprav odrešilno sreÄanje OÄeta, ki je v nebesih in se prihaja pogovarjat z veliko ljubeznivostjo s svojimi otroki. To je pogovor med ženinom, Gospodom Jezusom, in njegovo ljubljeno nevesto Cerkvijo, ki postaja deležna veÄnega prepevanja hvalnic, ki ga je uÄloveÄena Beseda vpeljala v to naše zemeljsko izgnanstvo.
Sveto bogoslužje se zato obilno hrani pri mizi božje besede: jemlje berila iz Svetega pisma, poje psalme, v Svetem pismu se navdihuje pri sestavljanju svojih himn, molitev, vzklikov in prošenj. V svojem dejanskem potekanju razodeva dialoško zgradbo, ki izraža samo življenje Cerkve. Kakor je v stari zavezi Jahvejeva skupnost poklicana predvsem k poslušanju Boga, ki govori: "Poslušajte danes njegov glas," tako se bogoslužni zbor, pravo božje ljudstvo, zbira predvsem zato, da posluša Besedo, Kristusa Gospoda, da se zedinja z njim, ko jo vodi njegov Duh v hvaljenju in prošnjah OÄetu.
Kadar beseda iz Svetega pisma zazveni pri bogoslužnih slavjih, ona sama vzpostavi eno od resniÄnih, skrivnostnih in neovrgljivih bivanj Kristusa med svojimi, kakor nas uÄi 2. vatikanski koncil: "On je navzoÄ v svoji besedi, saj je prav On tisti, ki govori, ko se v Cerkvi bere Sveto pismo."
Ko Bog govori, priÄakuje odgovor. Bogu, ki govori in nas spominja na dogodek našega odrešenja in na skrivnost svoje ljubezni, mi odgovarjamo prav z obhajanjem evharistije - velike molitve zahvale, veÄnega spomina na odrešilno trpljenje, darovanja žrtve, ki izroÄa svoje lastno življenje - pa tudi z drugimi bogoslužnimi slavji, ki so tesno notranje povezana z evharistijo.