Gospod z vami!

 

Življenjske misli
Bližina
02.05.2014 23:02:22

Odnos med dvema osebama je jasen, odločilen, zahteven, in to tudi zato, ker ni toliko podvržen pastem. Rojeva se bolj spontano iz tiste sočutnosti, ki sili dobrega samarijana, da poskrbi za ranjenca; teološko gledano gre za soudeleženost pri božji nežnosti do človeka, je prisrčno in intenzivno občutje, ki tako, kot je poneslo Kristusa k človeku, ponese vsakega izmed nas k bratu, v katerem potem dojemamo skrivnost božjega dostojanstva.

Ta odnos med dvema osebama ostaja vedno privilegiran in na neki način dokončen in odločilen. V njem je težje nadeti maske ali izgovarjati slogane, ki dajejo alibi, izgovor ali pa vnašajo neka pravila.
Neposredni in osebni odnosi se vedno odigravajo znotraj družbenih odnosov.
Samarijan dejansko rabi gostilničarja, gostoljubnosti, bolnišnice. Potrebuje drugih reči, da bi udejanjil svojo ljubezen: denarja (v roke mora torej vzeti cesarjevo podobo, da plača tista dva denarija), potrebuje olja in vina. In tisti, ki proizvaja olje in vino, tako postane bližnji ranjencu. Gre za celo vrsto odnosov, ki se jih odrešuje, v kolikor so vpleteni v delovanje dobrohotne ljubezni. Zato moramo jasno zatrditi zoper vsako omalovaževanje ali poskus izmikanja, da je potrebna dolga pot, da človek postane bližnji; in na tej poti mora vzpostaviti množico resničnih odnosov.
Ne bodo vsi ti odnosi nujno tudi neposredni: vendar pa šteje že namen bližine. Zato pa se delilna pravičnost s svojimi številnimi aparati izkaže kot resnična pot ljubezni, brez katere ne gre, čeprav jo je treba nenehno prečiščevati v njenih namenih in oblikah.
Tukaj bi lahko obnovili malce prilagojene besede poslednje sodbe (Kdaj smo te videli golega, lačnega...): "Ampak jaz sem samo izpolnjeval obrazce in pisal potrdila..." - "Ne, vse to si storil zame..."