Preden blagri oÄrtajo idealno podobo uÄenca: ubogega v duhu, prizadetega, krotkega, laÄ nega praviÄnosti, prikažejo zgodovinsko podobo Jezusa, ki je uÄil, kako se je treba konkretno obraÄati na OÄeta in brate. Samo Äe gledamo na Jezusa, razodenejo blagri svoj resniÄni poimen in upraviÄenost, se izvijejo iz uklenjenosti v protislovje, zaradi katere jih imamo mi za nemogoÄe, kot za del nelega drugega sveta, kot da bi bili nekaj nedosegljivega. Kar pa je nemogoÄe za nas, je mogoÄe Bogu in je potemtakem mogoÄe tudi kršÄenemu Äloveku, ki je poklican k svetosti.
V resnici blagri poudarjajo edini temeljni odnos: priznati božje prvenstvo v svojem življenju, priznati prvenstvo OÄeta in se mu torej nujno tudi izroÄiti. "OÄe, vse je v tvojih rokah, vse izroÄam tebi, vse priÄakujem in upam od tebe," govori Älovek blagrov.
Na ta naÄin blagri predstavljajo odnos tistega, ki kot Jezus povsem zaupa OÄetu in ej torej blažen, sreÄen, ker mu ne manjka niÄ. In Äetudi mora za hip iti prek stisk ali preganjanj, ve, da mu OÄe pripravlja presenetljiv zaklad, neizrekljivo veselje in tako veselje že predokuša v sebi; tako se Äuti uresniÄenega, pristnega, popolnega.
KršÄanska svetost, ki jo opisujejo blagri, pomeni, da živimo svoj krst potopljeni v OÄetovo ljubezen, v posnemanje in milost Sina in v moÄ Svetega Duha. K temu smo poklicani vsako jutro, ko se prebujamo; k temu smo poklicani v vsakem trenutku našega dneva; je nekaj, kar se spusti na nas kot milost in ljubezen OÄeta tudi v noÄnem spanju, da ga priÄakujemo kot objem ljubezni ob jutranjem prebujanju. Takšno je življenje svetnikov, takšen je ideal življenja kristjanov.