Izraz "blagoslov, blagosloviti" je še posebej močan in silovit v judovski duhovnosti. ÄŒe to besedo izreče človek, pomeni občudovanje, hvaljenje, zahvalo. ÄŒe jo izgovori Bog, pomeni zagotovilo dobrin, obljubo naklonjenosti, izraz dobrohotnosti, zavzetost za podarjanje. Pomen te besede v judovski duhovnosti zelo dobro prikaže prilika iz rabinskega izročila, prilika o 22 črkah abecede. Prilika pripoveduje, kako je takrat, ko je Bog s svojo besedo ustvarjal svet, vsaka od 22 črk abecede hotela, da svet začne nastajati iz nje; in vsaka je za to navajala razloge. Pripoved gre tako od črke do črke začenši z zadnjo, s črko "tau" (za nas bi bila to črka Ž). In vendar so bili razlogi sleherne črke zavrnjeni, ker se z vsako črko začenjajo ne le dobre, ampak tudi grde besede. ÄŒe bi to rekli po naše, Ž je prva črka življenja, a tudi žolčnosti, s črko Z se začne zvestoba, a tudi zloba in tako dalje.

Ko pride pripoved proti začetku abecede, do črke B, ta reče: "Gospodar sveta, ustvari svet, prosim, s pomočjo mene, ker te bodo vsi zemeljski prebivalci vsak dan hvalili z mojo pomočjo, kot je rečeno: Blagoslovljen bodi Gospod vsak dan in na veke."
Gospod je sprejel prošnjo črke B in dejansko se Biblija začne z besedo "berešit", ki pomeni "v začetku". ÄŒrka B pa je tudi prva črka besede "blagoslov", "blagosloviti", "blagoslovljen". Blagoslovljen si, o Gospod.
Prvenstvenost blagoslova poudarja še en judovski izrek: "Kdor uporablja dobrine tega sveta, ne da bi izrekel nad njimi blagoslov, onečašÄa sveto reč."