"Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen."
Jezus nas uči, da morejo besede, četudi lahko nosijo neki višji pomen, dejansko postati skvarjene, izpraznjene, lahko postanejo napihnjene in izmaličene.
Obstajajo besedni sklopi, ki nujno potrebujejo pregled glede njihove iskrenosti; treba jih je prepoznati, da potem na neki način damo na svetlo neko izbrano metodo, s katero podvržemo rentgenskim žarkom njihovo zatemnjenost. Mislim tudi na besede, ki se jih uporablja v kulturnem, socio-političnem, cerkvenem okolju in predstavljajo besedno obzorje nekega določenega zgodovinskega obdobja. Naša dolžnost je, da jih presojamo, da razbiramo, koliko v njih in prek njih odmeva edina odrešujoča Beseda.
- Za primer jemljem nekaj izrazov, ki so v današnji družbi zelo pogosti: pravica, mir, okolje. Sprva so imeli točno določen pomen, ki se je nanašal na oprijemljive resničnosti; potem pa postajajo kot ponavljajoči se slogan, zmeraj manj se zavedamo njihove resnosti; in tako zgubljajo svojo vrednost.
- V cerkvenem okolju mislim na izraze: načrt, identiteta, navzočnost, posredovanje, razločevanje; vsi ti so bili nosilci nekega sporočila, ker jih je kar razganjalo od pomena. Priznam, da sem sam vsaj malo prispeval k temu, da se jih je pogosto slišalo. Včasih pa občutim resno tesnobo, ko opazim, da je njihova raba posplošena in banalizirana zunaj točnega cerkvenega in teološkega konteksta, kjer so izgrajevali ne le neki pojem, ampak celotno sporočilo.
Kaj naj predlagam v zvezi s temi in drugimi tako pretanjenimi izrazi? Da naj jih ne uporabljamo več kar tja v en dan ali slučajno, kot mašila pri govoru; da jih znova privedemo v duhu k izvirnim okolišÄinam, kjer so začeli svoj tok. Predlagam, da pogledamo, ali se ne spreminjajo, in predvsem, da jih potopimo v kontemplativno kopel, ki jih bo osvežila in jih privedla k njihovemu izviru. Predlagam, da jih gledamo v božji luči in v luči odrešenjskega načrta.