Naše najgloblje bitje se razodeva v besedi; naša svoboda v njej razbohoti svoje dejavne sposobnosti; naša Äloveškost gre z njo iskat Äloveškost drugih, išÄe stika z njimi, rojeva soglasja, gradi Äloveške skupnosti, posega v stvari na svetu. Življenje, upanje, veselje, zavzetost, delavnost, ljubezen, luÄ resnice: vse to je skrivnostno položeno v krhko ovojnico besede.
Toda Äloveška beseda je tudi zelo uboga. Kolikokrat nemoÄno jeclja pred skrivnostmi, v katere ji ne uspe prodreti. Kolikokrat ne zna posredovati pomena, ki ga nosi v sebi. Kolikokrat ne doseže željenih rezultatov. Kolikokrat povzroÄi sovraštvo, laž in nesoglasje, namesto da bi razodevala ljubezen do življenja, luÄ resnice in medÄloveško obÄestvo.
V ubožnosti besede se razodeva ubožnost našega bitja. Mi se ne izenaÄujemo povsem z življenjem, veseljem, luÄjo resnice. Te dobrine so v nas sicer navzoÄe, vendar pa so tudi daleÄ od nas. Mi hodimo naokrog in jih išÄemo kot nekaj, Äesar nimamo, k iskanju pa nas priganja tista delna oblika navzoÄnosti, po kateri so že v nas.
Kadar ne prepoznavamo te prisotnosti/odsotnosti življenja, resnice in ljubezni in se delamo, kot da bi bili mi sami življenje, resnica in ljubezen v polnosti in celovitosti, varamo sami sebe in naše besede prinašajo smrt, laž in neslogo.