Sveti Avguštin oznaÄi kot kršÄansko žrtev vsako dejanje, izvršeno z
namenom vstopiti v sinovski odnos ljubezni z Bogom. Žrtev je torej pasha,
prehod, vstop v božjo deželo.
Kar šteje v Avguštinovem pojmovanju, ki je lastno vsej patristiki, ni dejanje
samo, ampak njegov namen. Tudi žrtev je torej milost Svetega Duha, ki v
odrešenem Äloveku na osnovi duha vere zbuja duha žrtve.
Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je žrtev v objektivnem pomenu Älovek sam,
ki ga ljubezen nagne, da preide od pozornosti na mnoge stvari k eni sami
posvetitvi svojega življenja Bogu, tako da svoj obstoj razume kot dejanje
ljubezni; to je žrtev v najboljšem pomenu besede.
Še nekaj: da bi to žrtev lahko poimenovali kršÄansko, je treba priti temu
premišljevanju do konca, to je do temeljnega in poglavitnega žrtvovanja,
tistega na Kalvariji, v katerem se Kristus daruje, da bi vso Cerkev, svojo
nevesto, ponesel k slavi OÄeta v vstajenju.
Vse naše življenje kot kršÄanska žrtev je torej v odnosu z evharistijo, ki je
na svoj naÄin v odnosu s križem, s popolno žrtvijo, s celovito podaritvijo
Kristusa-Äloveka volji in ljubezni OÄeta, ki je sposobna k sebi pritegniti vse
Äloveštvo.
Kako vstopa žrtev v naše vsakdanje življenje? Po \"pravilnem usmerjanju
srca\", ki se je nekoÄ imenovalo pravi namen. V njem je povzeta vsa
kršÄanska askeza. ÄŒlovek, ki je vse svoje življenje povzel v naÄrtu, da hoÄe
ugajati samo Bogu, vstopa v Kristusovo žrtev in potemtakem v OÄetovo
kraljestvo; deležen je božje polnosti in stori, da postaja tega deležna vsaka
resniÄnost, ki jo posveÄuje s pravilno usmerjenostjo srca.