Kaj se skriva za Jezusovim
skrivnostnim stavkom: \"Blagor žalostnim\"?

Kdo so ti žalostni? Kakšna notranja situacija določa to njihovo držo?

Pomislimo samo na Jezusovo jokavanje nad svojim mestom ali nad nedavno umrlim
prijateljem Lazarjem. To je objokovanje, ki se rojeva iz dramatičnega notranjega
nasprotja. Kdor se izraža s solzami, živi razpet, ko se soočata hrepenenje in
notranje videnje božjega kraljestva in njegove polnosti življenja in miru na
eni in temu nasprotujoče videnje smrti, ki je vsenaokrog, na drugi strani. Ne
gre torej za preprosto negativno čustvo zaradi prikrajšanosti za neko nam drago
dobrino; gre za nasprotje med najvišjo dobrino Boga, darom njegovega
prijateljstva, in neznosnimi situacijami bede in smrti, ki se rojevajo iz
zavračanja božje ljubezni.

Žalost, razglašena kot blagor, priteka iz kontemplativnega pogleda, ki je
uperjen v neskončno božjo skrivnost, in obenem iz naklonjenosti, ki je polna
ljubezni, nežnosti in sočutja nad človeško nesrečo.

Zato je ta drža lastna svetnikom, to je tistim, ki so z realizmom in ljubeznijo
gledali na človeka ter imeli oči, ki so postale očiščene in usmiljene zaradi
gledanja Boga.

Tako lahko razumemo, da svetost ni pobeg iz človeškega sveta, ni ujčkanje v
sanjah.

Svetost je sposobnost s čistim pogledom dojemati dramo človeka, njegovo trpljenje
in protislovja njegove ujetosti v zgodovino.

Iz takega pogleda se porajajo preroška razkrinkavanja zla in opozorila.